Mesto vodnjakov in antičnih obeliskov
Rim je vedno privlačen, a mnogi pravijo, da je večno mesto treba obiskati prav v tem letnem času. Zima v Rimu je mila, sredozemska, med oktobrom in aprilom je bistveno manj turistov, hoteli pa cenejši kot v toplejših mesecih.
Z rimskega mednarodnega letališča Fiumicino – Leonardo da Vinci se lahko dobrih 25 kilometrov do zgodovinskega središča mesta odpeljemo s precej dragim taksijem in ravno tako ne prav poceni hitrim vlakom Leonardo ali s cenejšimi avtobusi in mestnimi vlaki. Odločili smo se za primestni vlak FL1, ki do rimske postaje Trastevere vozi 26 minut (za 8 evrov). Od tam se s tramvajem številka 8 (1,50 evra) v manj kot 15 minutah pripeljemo do zgodovinskega središča Rima.
Tam smo prebivali v solidnem, ne pretirano dragem hotelu Ponte Sisto (Sikstov most), poimenovanem po Sikstu IV., papežu med letoma 1471 in 1484, ki je v Rimu zgradil marsikaj, tudi slovito Sikstinsko kapelo v Vatikanu. Ponte Sisto je bil prvi most čez reko Tibero, zgrajen po času antičnega Rima. Zdaj je namenjen samo pešcem in z njega se lepo vidi kupola bazilike sv. Petra v Vatikanu.
Vas v mestu
Na drugi strani mostu je Trastevere, 13. od 23 rimskih mestnih okrožij. Še vedno velja za »vas v mestu«, za najbolj pristen del Rima. V antičnem Rimu so tu živeli delavci, Judje, prvi kristjani, do nedavnega je to bil del mesta, v katerem je bilo veliko tujcev in drugih neprivilegiranih ljudi. Čeprav je opazen trend gentrifikacije, je Trastevere ohranil stari čar. Zvečer so ulice, trgi, restavracije in celo cerkve polni ne le turistov, ampak tudi mladih, študentov in drugih Rimljanov. Tukaj so tudi nekatere najpomembnejše zgodnjekrščanske bazilike.
Turist mora v tem delu mesta in Rimu nasploh imeti dobro obutev. Ceste in trgi Trastevereja so večinoma prekriti s sampietrini, bazaltnimi kockami, katerih stranica je dolga dvanajst centimetrov. S temi kockami so od druge polovice 16. stoletja tlakovane ulice in trgi v zgodovinskem središču Rima, pa tudi trg svetega Petra v Vatikanu, po katerem se imenujejo. Sampietrini so obstojni, vendar sčasoma postanejo neravni, nekateri celo izpadejo. Sprehajalec ne sme pozabiti gledati pod noge; na Trgu svetega Petra so sampietrini brezhibni, marsikje drugje v središču Rima pa ne.
Vklesana propaganda
Kdor v Rimu gleda navzgor, bo videl številne cerkvene kupole in napise. Niso le na cerkvah in ne spominjajo le na papeže in kardinale. Na eni steni muzeja Ara Pacis, ene od redkih zgradb moderne arhitekture v središču Rima, je v kamnu celotno besedilo Res gestae divi Augusti (Dela božanskega Avgusta), avtobiografija Oktavijana Avgusta, prvega rimskega imperatorja. Velja za eno od najboljših propagandnih besedil v zgodovini (je v latinščini, angleški prevod je dostopen na internetu). Na drugi strani ceste zaseda vso sosesko Avgustov mavzolej, največja krožna grobnica na svetu. Preživela je več kot dve tisočletji in je letos, po več letih konservatorske obnove, znova odprta za javnost.
Veliko so v Rimu gradili tudi drugi diktatorji. Mussolini in njegovi fašisti so bili na oblasti dobri dve desetletji – precej dlje kot Hitler in nacisti v Nemčiji – in v tem času zgradili številne zgradbe v tipičnem slogu italijanske fašistične arhitekture. Nasproti vhoda v Avgustov mavzolej, na Trgu cesarja Avgusta, je glavni vhod v eno takšno stavbo, v kateri je italijanski socialni in pokojninski sklad. Na splošno je Rim dinamična mešanica obdobij z očitnimi zgodovinskimi plastmi, od starega Rima, prek renesanse in baroka, do klasicizma 19. stoletja, fašistične in moderne arhitekture. Na številnih rimskih trgih je ta večplastnost vidna na prvi pogled.
Včasih so pravili, da je v Rimu toliko cerkva, kolikor je dni v letu, a jih je še veliko več. Človek, ki bi rad videl vse v enem letu, bi moral vsak dan obiskati od dve do tri. V Rimu je več kot 900 cerkva, skupaj okoli 1600 z zasebnimi kapelami. Štiri cerkve spadajo med rimskokatoliške cerkve najvišjega ranga, v kategorijo basilica maior. To so Sveti Janez v Lateranu (San Giovanni in Laterano), Sveti Peter (San Pietro) v Vatikanu, Sveti Pavel pred obzidjem (San Paolo fuori le Mura) in Sveta Marija Velika (Santa Maria Maggiore). Cerkev v Rimu, ki je superiorna vsem drugim, je lateranska bazilika, ker je katedrala rimske škofije. V glavni ladji te velikanske in razkošne cerkve so v posebnih nišah znani poznobaročni kiparji izdelali dvanajst kipov apostolov.
Pred to baziliko in Lateransko palačo je na trgu sv. Janeza Lateranskega najvišji obelisk v Rimu: ima 32 metrov, s podstavkom skoraj 46. Izdelan je bil pred 3500 leti v starem Egiptu. V 4. stoletju so ga pripeljali v Rim, v poznem 16. stoletju so ga našli, popravili in postavili na lateranski trg. Rim ima največ antičnih obeliskov na svetu: osem iz Egipta in pet iz Rima.
Kovanci za reveže
Pravijo, da je tudi po številu vodnjakov Rim prvi na svetu: skupaj jih je več kot 2000, od tega 50 monumentalnih fontan. Najbolj znana je Trevi, kamor mnogi mečejo kovance, ki od tistega trenutka pripadajo mestni upravi. Iz vodnjaka Trevi vsako leto izvlečejo kovance v vrednosti okoli 700.000 evrov. Ta denar gre brezdomcem in drugim revnim ljudem v Rimu.
Vatikanski muzeji imajo eno od največjih zbirk klasične umetnosti in spadajo med najbolj obiskane na svetu. Obiskovalec si lahko nekaj vrhunskih, svetovno znanih slikarskih in kiparskih del ogleda tudi brez plačila vstopnice. Michelangelov kip Mojzesa je v manjši baziliki svetega Petra v vezah (San Pietro di Vincoli) nedaleč od Koloseja. V tej cerkvi so razstavljene tudi verige, v katere je bil vklenjen apostol sveti Peter.
Izjemne slike vidimo v Contarellijevi kapeli cerkve San Luigi dei Francesi, francoske cerkve v Rimu. Tri slike iz življenja svetega Mateja Evangelista je izdelal Caravaggio, slovit po intenzivnem realizmu in dramatičnem vzdušju ter inovativnem prikazovanju svetlobe in senc.
V Rimu je tudi veliko palač, izjemnih arhitekturnih del, v katerih je shranjenih ogromno slik, kipov in drugih del znanih umetnikov. Občasno je za obiskovalce odprta Palača Farnese, najpomembnejša rimska palača iz 16. stoletja, v kateri je francosko veleposlaništvo v Italiji. V palači Doria Pamphilj je ena od največjih zasebnih umetniških zbirk v Italiji, z deli Rafaela, Tiziana, Caravaggia, Pietra Bruegla starejšega, Velázqueza itd. Odprta je kot muzej.
Sledi številnih tujcev
Ogledali smo si tudi nekdanjo palačo Bonaparte, ki ni odprta za javnost, je pa zanimiva tudi od zunaj. Po padcu Napoleona I. in njegovem izgonu iz Francije na otok Sveta Helena je njegovi mami Letizii papež Pij VII. odobril azil v Rimu. Kupila je palačo na Beneškem trgu (Piazza Venezia) in dala na vogalu prvega nadstropja zgraditi ozek zaprti balkon, da je lahko neopazno gledala, kdo se sprehaja po trgu in soseščini. Balkon je ostal na tej palači, tako kot »Mussolinijev balkon« na Beneški palači (Palazzo Venezia) na drugi strani Beneškega trga. Fašistični diktator je tam imel veliko govorov, med drugim je s tega balkona napovedal vojno Veliki Britaniji in Franciji leta 1940.
Od sredine 17. do druge polovice 19. stoletja, ko so v Evropi zgradili železniško omrežje (kar je privedlo do množičnega turizma), je bil Rim neizogibna destinacija Grand Toura, potovanj bogatih mladih iz drugih delov Evrope, tudi iz Severne in Južne Amerike. To je bil pomemben del njihovega izobraževanja. Rim je bil tudi magnet za pisatelje. V mestu je veliko spominskih plošč in drugih spomenikov, ki spominjajo na književnike, od Nikolaja Vasiljeviča Gogolja do Johanna Wolfganga von Goetheja, Stendhala, Charlesa Dickensa, Hansa Christiana Andersena, Marka Twaina itd.
Nekateri izmed njih so postali »večni Rimljani« in so pokopani v mestu. Vsekakor je treba obiskati slikovito nekatoliško pokopališče, na katerem so pokopani John Keats in Percy Bysshe Shelley, poleg lorda Byrona najpomembnejša predstavnika druge generacije angleških romantičnih pesnikov, Goethejev sin August, Karl Pavlovič Brjulov, prvi mednarodno znani ruski slikar, marksistični filozof Antonio Gramsci in mnogi drugi.
