V nadaljevanju preberite:

Pogled na rudnik Bayan Obo v kitajski Notranji Mongoliji razkriva pokrajino, ki so jo desetletja intenzivnega rudarjenja spremenila v sivo, razbrazdano pustinjo. Iz kraterjev, kjer poteka iskanje sodobnega zaklada, se dvigajo oblaki prahu. To območje je, kot v svoji reportaži navaja britanski BBC, ključno za delovanje sodobnega sveta, saj je na njem približno polovica svetovnih zalog kovin redkih zemelj.

Te kovine so nepogrešljive komponente v skoraj vsej sodobni tehnologiji, od pametnih telefonov in računalnikov do električnih vozil in naprednih vojaških sistemov. Pri njihovem pridobivanju in predelavi je vodilno vlogo prevzela Kitajska, ki si je s tem zagotovila izjemen gospodarski in politični vpliv. Vendar pa to prevlado spremljajo visoki okoljski stroški in posledice za lokalno prebivalstvo.

Rudnik Bayan Obo je v kitajski Notranji Mongoliji. FOTO: China Stringer Network/Reuters

Na Kitajskem se za pridobivanje redkih zemelj uporabljata dva glavna pristopa. Prvi so ogromni površinski kopi, kakršen je Bayan Obo, ki nepopravljivo spreminjajo podobo pokrajine, piše BBC. Drugi, razširjen predvsem na jugu države v provinci Jiangxi, je kemično luženje. Pri tem postopku v zemljo vbrizgavajo velike količine kemikalij, kot je amonijev sulfat, da iz prsti izločijo želene kovine.

Ključno razliko v dolgoročnih tveganjih pojasnjuje slovenski geolog prof. dr. Marko Komac. Fizično degradacijo pokrajine je po njegovih besedah lažje sanirati, ker so posegi prostorsko omejeni. Nasprotno pa je kemično onesnaženje bistveno bolj problematično. »Kemično onesnaženje tal in podzemne vode je težje odpraviti,« poudarja Komac in opozarja, da je »zaradi dinamike podzemnega toka že onesnaženo vodo malodane nemogoče sanirati«, tudi če onesnaženje omejimo pri samem viru.