Najnovejšo progo so poimenovali Nebeška. Ne (le) zato, ker naj bi kolesarje med spustom popeljala do nebeških občutkov, temveč ker jo je »požegnal« sam župnik. Zemljišče, po katerem poteka ta slab kilometer dolgi in manj zahtevni trail, je namreč v lasti župnije Rudnik v Ljubljani in tamkajšnji duhovnik ni imel nič proti, da ga uporabijo za še več kolesarskega veselja v Golovec Trail Parku, malem kolesarskem raju v največjem gozdu v mestu.



V petek zgodaj popoldne je bil teren po obilnem deževju v prejšnjih dneh ponekod še razmočen. O Golovcu je znano, da potrebuje vsaj dva dni, da se teren posuši, je dejal Tadej Tekavčič, predsednik društva Golovec Trails. V gozdu je vladala tišina, kolikor je pač mesto lahko premore, le vsake toliko časa se je zaslišal značilen zvok koles, ki so vijugala po poteh, speljanih med drevesi. Še pred kakimi petnajstimi leti si je tod nekaj lokalnih mulcev začelo urejati poti in se s kolesi preganjati po gozdu; zdaj je na Golovcu sedem poti, med urejanjem in legalizacijo katerih so ti ljubitelji gorskega kolesarjenja postali pravi pravni strokovnjaki in navsezadnje svetovalci vsem drugim podobnim zanesenjakom.


 

Uradni začetek

Devetindvajsetletni Tadej Tekavčič je ob vstopni točki za Golovec Trail Park pokazal na hišo malo niže, sredi travnika: »Tu spodaj živi družina Žabjek, kjer so trije bratje, ki so začeli na tem grebenu urejati prve poti. Nato smo spontano vsakih nekaj let organizirali delovne akcije, razširila se je beseda, da so spusti dobri, zato smo si leta 2017 rekli, da bi bilo dobro kaj narediti iz tega.« Še istega leta je nastalo društvo; mnenja, kako se lotiti legalizacije takih poti, so iskali že prej, naposled so se izurili v postopkih, ki so za to potrebni, in vse »spravili na papir«.



Izziv je bil velik, Tekavčič je temu deloma posvetil tudi svoje diplomsko delo, sodelovali so s konzorcijem Odprimo poti in postopoma postali samouki ne le pri kolesarjenju, ampak tudi na tem področju. Prva uradna proga je dobila ime Trije bratje (še danes ena najbolj priljubljenih), po bratih Žabjek, najmlajši Jure je večkratni državni prvak v spustu, je dodal sogovornik, ko smo se dvigali po progi, ki ji rečejo »vzpenjača«. Na Golovcu bi sicer lahko uredili več poti, vendar je to zelo zahtevna naloga, predvsem zaradi številnih lastnikov gozda. »Lahko se zgodi, da je na parceli, na kateri bi uredili slab kilometer traila, tudi po 50 lastnikov.«
 

Pot, kakršnih v Sloveniji primanjkuje

Nebeška ni ena takšnih poti, tukaj so v igri (le) trije lastniki, največja parcela je last župnišča Rudnik. Duhovnik Lojze Zupan je pritrdil, da so ga člani društva obiskali in pobarali, ali bi zemljišče lahko uporabili za kolesarske steze. Ker ni bilo nobenih zadržkov, so podpisali pogodbo. »Če se ne dela škoda in če je to njim v korist, res ni razloga, da se ne bi dogovorili,« je dejal. Kako je videti ta nebeška pot, še ni šel pogledat, a ima to v načrtu. Po Golovcu se namreč pogosto sprehaja s psom, kolesari pa raje po bolj ravnih in trdnih terenih, kakor je dobrovoljno povedal. »Mi leta že malo narobe hodijo.«



Leta marsikomu narobe hodijo tudi, ko prisluhne govorici kolesarjev. Nebeško so, denimo, opisali kot »novi flow modre težavnosti z veliko grbinami, bandami in table skoki« ter jo pospremili z vabilom #furamnebesko. Še najlaže je laikom zadevi priti do dna pri barvi, ki pove, da je proga manj zahtevna. To pomeni, da jo lahko prevozijo začetniki in je zato primerna tudi za družine; takih poti po izkušnjah članov društva v Sloveniji najbolj primanjkuje, kajti kolesarjenje je v zadnjem času izjemno priljubljeno in je postalo tako rekoč družinski šport. Kot je poudaril Tekavčič, si tudi želijo, da bi bilo dostopno za čim več ljudi. »Po mnenju strokovnjakov kolesarstvo ne naredi večje škode oziroma prinaša veliko večje koristi, kot so morebitni posegi v naravo.« Kljub vsemu so Nebeški dodali zahtevnejši, rdeči del, poimenovali so ga Rifter, a se mu je mogoče izogniti po »chicken way«, ki je tudi označena. Na označbah so, denimo, navedene še reševalne točke, da kolesarji, če se pripeti nezgoda, vedo povedati, kje natančno so.





Mulci, ki so se nekoč spuščali po skritih skakalnicah, so se izmojstrili tudi v opremljanju poti. Janez Bajda, ki si je izkušnje nabiral tudi v tujini, je ustanovil podjetje Batt Crew, in to se v slogu opisuje tudi na spletni strani: »Smo ekipa kolegov, ki radi furamo kolesa in gradimo traile.« Janeza Bajdo je tako na Golovcu mogoče videti z lopato in motorno žago, kako odstranjuje kakšne ostanke odrezanih vej ali korenin, ki pogledajo iz proge in bi bile lahko vzrok za nesrečen padec, ter ureja proge po večjih deževjih, ki jih letos ni malo. »Proge je treba urediti tako, da so varne,« je preprosto razložil. Pri urejanju morajo sicer upoštevati dogovore z lastniki, navodila zavoda za gozdove, če dodajajo elemente, morajo biti ti iz naravnih materialov, izkopi ne smejo biti preveliki ...
 

Hudič je v detajlih

V kolesarskem parku smo srečali še enega člana ekipe, inštruktorja Iztoka Slapnika, ki je vodil individualni tečaj. Prav tedaj je mimo pridrvel tečajnik in poletel čez table. Še v zraku je bil, ko je že lahko slišal hitro oceno skoka, potem sta z inštruktorjem še staknila glavi in pogledala posnetek: »Glej, tukaj moraš dati prste na nogah naprej, sicer pa je bilo super.«

Že v kratkem času, ko smo tam postali, se je zvrstilo nekaj ponovitev. Koliko jih bo še sledilo? »Dokler ne bo zmatran!« se je smejal inštruktor. Bila sta nekje na sredini težavnostnih stopenj; vselej začnejo na začetku, da ocenijo, kakšno je znanje, potem zlagoma povečujejo težavnost. Inštruktor vse snema, da si lahko tečajnik posnetke pozneje ogleda. »Potem sam vidi, na kaj ga opozarjam. To bo še sam vadil in bo kmalu zelo suveren,« je opisal Slapnik in se z novim posnetkom obrnil k učencu.



Jernej Gašperin, kakor se je predstavil, je oče dveh mladih kolesarjev, ki je pretkano izrabil čas, ko sta naslednika v šoli, da si je pridobil nekaj znanja. »Prišel sem na tehniko skokov,« je dejal. Da je to nujno, je spoznal, kakor je dobrovoljno dodal, ko je opazil, da ga je sin že prehitel. »Skakati« so sicer začeli šele lani spomladi, v tem času je postalo preživljanje družinskega prostega časa zelo prepleteno s kolesarjenjem, opreme se je nabralo za pol garaže, denar pa kar puhti, se je smejal kolesar. Za oči laika so bili njegovi skoki popolni, inštruktor pa je vedno znova pokazal, da je hudič v detajlih.
 

Vse več namenske infrastrukture

S popularizacijo sicer srečajo tudi kar nekaj ljudi, ki precenijo svoje sposobnosti. »Zato spodbujamo ljudi, da pridejo na tečaj in poskusijo z učiteljem,« je dejal Tadej Tekavčič. Navsezadnje se je sam kot kolesar kalil kar 15 let, je dodal sogovornik, ki ima raje tehnično zahtevne poti kot kakšne hude skoke.

Kako pa gorske kolesarje sprejema slovenski narod pohodnikov? Načeloma se je vzpostavilo sožitje, je odgovoril. Deloma k temu pripomore to, da je več namenske infrastrukture, zato se njihove poti manj križajo, deloma pa tudi dejstvo, da je ta šport čedalje bolj priljubljen in ima že vsak v svoji družbi kakšnega kolesarja. Popularizacija sicer prinaša drug problem, namreč večji dotok kolesarjev, ki nimajo privzgojene etike. »To je problem,« je pritrdil Tekavčič. »Društvo je resda nastalo z namenom, da legaliziramo poti, vendar zdaj veliko pozornosti namenjamo tečajem, na katerih govorimo tudi o bontonu. Še vedno pa so po vsej Sloveniji veliki izzivi, zlasti z električnimi kolesi, s katerimi lahko pridejo na nekatere točke kolesarji, ki z navadnimi kolesi ne bi mogli.«



V kolesarskem parku na Golovcu na lepo popoldne naštejejo »par sto kolesarjev«, skozi leto se jih gotovo nabere nekaj tisoč. »Kolesarstvo je bilo v razcvetu že prej, epidemija pa je k temu še pripomogla. Ljubljana je navsezadnje največja občina, ljudje so imeli več časa, ker so manj potovali, jim je najbrž ostalo tudi kaj denarja,« je razmišljal sogovornik in čez palec ocenil, da se je zanimanje za kolesarjenje v primerjavi z lanskim letom povečalo za vsaj sto odstotkov.

To čutijo tudi v društvu, lani so imeli okoli 320 članov, letos jih je že skoraj 460. Včlanitev, tečaji, ture, otroški MTB-vikend ali nakup izdelkov so načini, s katerimi uporabniki parka prispevajo k njegovemu vzdrževanju; mladi zanesenjaki so se namreč že na začetku odločili, da za traile ne bodo zaračunavali vstopnin. Pri urejanju poti si sicer kdaj pomagajo s sponzorji in prijavami na manjše razpise, večinoma pa še vedno temelji na prostovoljstvu. Prejšnje poti so uredili v dveh večjih delovnih akcijah; prišlo je približno od 70 do 80 ljudi na dan in tako so že v enem dnevu ogromno naredili. Med epidemijo pa so morali delati v manjših skupinah, zato so za ureditev Nebeške porabili več kot 20 dni, skupaj je naneslo več kot tisoč prostovoljnih ur.