Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Potovanja

Prihodnje leto greva spet!

Kako sta dvajsetletnika na staromoden način v 14 dneh pripotovala do Istanbula.
Dvajsetletnika Nik Skerbiš iz Celja in Dominik Polanc iz Laškega sta to poletje preizkusila staromodni način potovanja – avtoštop. FOTO: Osebni arhiv
Dvajsetletnika Nik Skerbiš iz Celja in Dominik Polanc iz Laškega sta to poletje preizkusila staromodni način potovanja – avtoštop. FOTO: Osebni arhiv
8. 10. 2019 | 16:30
9. 10. 2019 | 13:38
7:06
Vrste avtoštoparjev so se že tako zredčile, da le malokdo brezbrižno pelje mimo nekoga, ki stoji ob cesti s palcem, pomoljenim v zrak. To sta to poletje preverila dvajsetletnika Nik Skerbiš in Dominik Polanc. Ker sta vedela, da bo potovanje odvisno od voznikov, sta si postavila tri cilje, enega naj bi dosegla v dveh tednih. Šlo je tako dobro, da sta v tem času osvojila vse tri, se peljala s 40 neznanci ter nabrala 2555 kilometrov in 600 spletnih sledilcev.

Nik Skerbiš in Dominik Polanc sta predstavnika generacije, katere življenje je tesno prepleteno s sodobno tehnologijo, in jo tudi s pridom uporabljata. Nik je iz Celja, študira menedžment v Kopru, sicer pa je velik ljubitelj fotografije, ki je to svojo strast pripeljal tako daleč, da se s tem preživlja, ima svojo spletno stran in prihodnji mesec pripravlja razstavo. V njem je tudi kanec izumitelja, saj je zasnoval posebno držalo za telefone in tablice, vendar se je zataknilo pri začetnem kapitalu; ta je bil za žep takrat še najstnika precej prevelik. Dominik je Nikov vrstnik iz Laškega, njegovo veselje sta snemanje in digitalni marketing, ki se ga je priučil kar po youtubu, od tega tedna je študent ekonomske fakultete v Ljubljani.

Zaradi divjega kampiranja nista imela težav, sta pa vestno šotor postavila šele ob mraku in ga že zgodaj zjutraj pospravila. FOTO: Osebni arhiv
Zaradi divjega kampiranja nista imela težav, sta pa vestno šotor postavila šele ob mraku in ga že zgodaj zjutraj pospravila. FOTO: Osebni arhiv


Mladeniča sta se v preteklosti sicer že srečala, a nista bila prijatelja – vse dokler ni Nik, ki je zlasti v zadnjem času postal tudi strasten popotnik, na enem od družbenih omrežij objavil vprašanja, ali bi šel kdo z avtoštopom po Balkanu. Dominik se je odzval in že na prvem srečanju sta ugotovila, da se bosta brez težav ujela. Kam bosta šla? Kamor gre šofer, sta sklenila. Izbrala sta si le tri potencialne cilje: Grčijo, Istanbul ali Črno morje.
 

Odločilni štop na Hrvaškem


Ko je padla odločitev, sta bila menda deležna kar nekaj nejevernih pogledov. Nekakšno skupno prepričanje je bilo »ah, saj ne bosta prišla daleč«. Tudi starši so brez večjih zadržkov sprejeli njun načrt, v Nikovi družini je tak način potovanja navsezadnje zakoreninjen, saj je bil njegov dedek v mladih letih eden od ustanovnih članov avtoštoparske organizacije. A še bolj kot to ga je, dodaja Nik, zaznamoval spomin na štoparja, ki ga je videl kot šolar. Takrat se je v njem zasidrala želja, da bi rad tudi sam nekoč tako potoval.

Še preden sta se odpravila na pot, sta si postavila nekaj pravil, recimo, da nobenega prevoza ne bosta plačala, da si poti ne bosta poskušala olajšati z javnim prevozom in da bosta hvaležno sprejemala prevoze, četudi samo za dva kilometra. Tako sta nazadnje poimenovala tudi svoje potovanje: Pa če dva kilometra, pa dva kilometra. Za izhodišče sta določila Celje, kamor je Dominika tisto poletno jutro pripeljala mama.

Palec v zrak! FOTO: Osebni arhiv
Palec v zrak! FOTO: Osebni arhiv


V Celju sta torej dvignila palec, oba s kancem začetniškega nelagodja, a še preden sta se zavedela, jima je ustavil že prvi avto in ju peljal do Laškega. Kmalu sta se premaknila za nekoliko daljši kos poti in v štirih urah prispela na Hrvaško. Tam se je zgodila prelomnica, ki je odločila o nadaljevanju poti. Na prvi bencinski črpalki (kjer sta voznike preprosto spraševala, ali bi vzeli štoparja) sta nadaljevala s tovornjakarjem, ki je bil namenjen v Osijek, a ga je vmes poklical šef in ga napotil proti Zadru. Tako je bila zakoličena pot ob morju (in ne skozi Srbijo) in štoparja sta prvo noč kampirala na plaži, kakor zmagoslavno povesta. »Zjutraj, ko se zbudiš, najprej vidiš sončni vzhod,« se zasanjano spominja Dominik.
 

Sprememba načrta


Potlej šlo je kot po loju, bi si lahko izposodili verz iz slikanice Juri Muri v Afriki. Fanta sta se hvaležno prevažala z vsakim voznikom, ki ju je bil pripravljen vzeti v vozilo, in v pičlih petih prispela v Albanijo. Odziv enega izmed kolegov, ki je spremljal njuno pot na družbenih omrežjih, je bil: »Vidva bosta v štirinajstih dneh prišla do Kitajske!« To je zahtevalo spremembo načrta, kajti fanta sta ugotovila, da tako uspešno napredujeta, da lahko dosežeta vse tri cilje v dveh tednih, če si le dovolita domov odpotovati z letalom. In sta si.

Med tem sta pridno nabirala šoferje in z njimi zanimive zgodbice, ob tem ju je po spletnih omrežjih iz dneva v dan spremljalo več sledilcev, Nik pravi, da jih je bilo aktivnih vsaj šeststo. Najbolj se jima je vtisnil v spomin voznik, s katerim se nista samo peljala, ampak tudi prevzela volan.

Na grško-turški meji sta dobila prevoz vse do končnega cilja, Istanbula. FOTO: osebni arhiv
Na grško-turški meji sta dobila prevoz vse do končnega cilja, Istanbula. FOTO: osebni arhiv


To je bil možakar, ki ju je pobral v Črni gori, da bi dobil družbo med dolgo potjo. Opazil ju je že na eni izmed prejšnjih postojank, v Hercegnovem, a sta bila bolj kot s štopanjem zaposlena s fotografiranjem. Ko ju je spet srečal, so torej del poti nadaljevali skupaj, pri Budvi ju je tudi povabil na pijačo, potem pa pobaral, ali ima kateri izpit. Njega je namreč čakala še dolga vožnja in se je želel malo odpočiti. Tako je del poti vozil Nik, in to v prometnem kaosu, ki ga je dotlej le opazoval. ​Iz Albanije sta potovala čez severno Grčijo. Veliko srečo sta imela zlasti na grško-turški meji, saj sta dobila prevoz vse do Istanbula, tam pa začela uživati kot navadni turisti.
 

Zadnja preizkušnja


Počitnice, s katerimi sta Dominik in Nik spet spomnila na nekoč priljubljeni način potovanja. FOTO: osebni arhiv
Počitnice, s katerimi sta Dominik in Nik spet spomnila na nekoč priljubljeni način potovanja. FOTO: osebni arhiv
Na potovanju, ki je trajalo natanko 14 dni in 16 ur, sta porabila vsak 250 evrov. Ko sta v Benetkah stopila z letala, se jima je zdelo, kakor da sta že doma. Sanjala sta o tistem zmagoslavnem pivu in se mu tudi zelo uspešno približevala – vse do Ljubljane, kjer sta obtičala na avtocestnem počivališču Barje, od koder kot zakleto nihče ni šel proti Štajerski.

»Osemdeset kilometrov pred domom sva čakala pet ur,« vzklikne Nik. Sledilci na instagramu so jima že ponujali, da ju pridejo iskat, a se nista dala. »Tisto noč sem bil pripravljen na počivališču postaviti šotor in prespati, samo da ne bi prekršila pravila,« se spomni Nik. A Dominik je vztrajal: »Ne, danes bova v Celju!« Vsakega, ki se je ustavil, sta vprašala, ali gre proti Mariboru, v obupu sta klicala celo na radijske prometne informacije in poizvedovala, ali se morda kdo pelje mimo proti severovzhodu države, tudi brezuspešno. Naposled sta dobila avtoštop do Vranskega in nato takoj še do zaželene pijače. In novega sklepa: Prihodnje leto greva spet!

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine