Več kot dva tisoč otokov je v Grčiji. Mnogi od njih so samo stene ali grebeni z eno samo livado, na kateri enkrat na leto pastir napase svojo čredo, ki jo pripelje prek morja. Naseljeni so drugačni. Razlikujejo se po velikosti in številu ljudi. So taki, ki imajo eno manjšo vas in vaško taverno, pa tudi prostrani, z dvema ali več večjimi mesti. Nekateri so v zasebni lasti, običajno velikih ladjarjev, zato jih lahko povprečni turisti vidijo zgolj po naključju. Za vse velja, da je zločin – greh je morda bolj primerna beseda – zvečer prezgodaj zaspati.
Pri vseh pogovorih o grških otokih za Grke vedno obstaja največja bolečina – to je izgubljeni Ciper, za katerega pisec Lawrence Durrell pravi, da je najbolj grški med vsemi grškimi, otok, na katerem so se ohranile najstarejše dorske govorne oblike, in kraj, kjer se je rodila Afrodita, ljubezen vsakega od nas.
Jonski otoki
Ne pozabimo, pravi prihod v Grčijo je samo z ladjo, pa naj popotnik krene iz Brindisija, izhodišča vseh armad rimskega cesarstva, kjer je neke tople septembrske noči – na povratku iz Grčije, seveda – umrl veliki pesnik Vergil, iz Trsta, kar po mnenju valižanske pisateljice Jan Morris pomeni od nikjer, ali s pomola v Anconi, kjer ladijska družba Superfast s ponosom razglaša, da njeni trajekti zmorejo pot do Patrasa prej kot v dvajsetih urah, kar se, roko na srce, zgodi zelo redko, ali na koncu vendarle iz Casanovovih Benetk. Ko se popotnik prebudi v ladijski kabini, je zunaj zora, morje, upajmo, diha mirno in pravilno in vse se raztaplja v svetlobi, ki je zdaj vsenaokrog ladijskega krova.
Prepoznavna slikovitost grških mestec FOTO: Katarina Pavliha
Človek jo vidi povsod in povsod jo sliši – besedno zvezo to fos (svetloba) – in lahko prepozna njen izvor. Naroči si pijačo, morda svoj prvi ouzo tega dne, in že je pred njim v obliki srpa ob bokih grške in albanske obale Krf, prvi od Jonskih otokov. Velik zaliv pred glavnim mestom je videti kot skleda za punč. Skoraj nemogoče se je znebiti vtisa, da je to otok, kjer je Odisej srečal Navzikajo, in da je to tudi otok, ki ga je Shakespeare izbral za prizorišče svojega Viharja.
Domačini povedo, da sta Mark Antonij in Kleopatra na otočku Paksos, ki skupaj z dvojčkom Antipaksosom leži južno od Krfa, pripravila mogočno slavje zadnjo noč pred bitko pri Akciju, v kateri so ugasnili njuni upi in je Oktavijan postal gospodar Rima. Če popotnik uporablja dober daljnogled, lahko v sončnih meglicah opazuje prek gladkega morja ožino, iz katere se dvigajo čaplje, zlati orli in pelikani, ožino, v kateri se je odločila usoda sveta.
Zdaj je spredaj že Lefkada, otok jadralcev na deski, z belino strmih sten, s katerih je pesnica Sapfo izvedla svoj nesrečni skok v smrt in večno življenje v poeziji. Rahlo zmedene legende pripovedujejo, da so v antiki verjeli, da skok z zadnje pečine pomeni pot naravnost v spodnji svet ali vsaj Aheron – reko mrtvih. Seveda obstaja možnost, da je pesnica samo iskala odrešitev od nesrečne ljubezni, ali pa so pesniki (pomislimo na Empedoklov skok v Etno) preprosto poklicani za to, da na takšen način vnamejo domišljijo sveta. Kakorkoli že, obstaja sum, da je ta dogodek mladega pesnika Byrona, ko se je mudil na teh otokih, spodbudil v razmišljanje, da bi ponovil Sapfino dejanje. Mnogo manj romantična smrt zaradi bolezni v vlažnih lagunah Mesolongija na kopnem v bližini mu je morda prekrižala načrte. Kako je s tem, žal ne bomo vedeli nikoli.
Evridika, ime, zaradi katerega zavre kri. FOTO: Katarina Pavliha
Vožnjo po prelivih med Jonskimi otoki človek sem in tja zaradi majhnih razdalj doživlja razveseljujoče, kot potovanje s starinsko železnico v lunaparku. Na Itaki, v homerski legendi, lahko verjame, da v resnici obstajata izvir nimfe Aretuze in Krokarjeva pečina. Zlahka združi nekaj gusarskega duha s pobožnostjo in se potepa po majhni pečini nimf, v upanju, da bo našel vsaj nekaj od zaklada, ki ga je tam skril Odisej. Lahko tudi verjame, da je osvetljava starih Grkov – kratka nit in žlička oljčnega olja na krožničku – še vedno prva stvar, ki se je tukaj naučijo otroci.
Južnoegejski otoki
V slavnem arheološkem muzeju v Atenah stoji majhen kip. Predstavlja Parisa, princa iz Troje, ki s stegnjeno roko ponuja zlato jabolko boginji Afroditi. Mit poznamo, kot razsodnik jo izbere za najlepšo, za nagrado dobi Heleno, toda ta odločitev povzroči trojansko vojno. Vse se zdi znano in razumljivo, le njegova roka zija prazna. Ob dejstvu, da so kip našli v morju južno od Peloponeza, se zgodba našemu popotniku sestavi kar takoj. Ko obpluje ta veliki polotok, se namreč sreča z njegovo solzo (podobnost s Šrilanko je namerna) – ta otok je Kitera in njena solza (v sorazmerju) je Antikitera.
Če ima srečo, pluje mimo rta Matapan po svileno mirnem morju, ali še bolje, skozi črni bitumen nočne vode. Prav v tem morju so našli omenjeni kip, kar pomeni, da nekje pri Antikiteri v neki razsežnosti globine še vedno leži jabolko razdora, rajsko jabolko pozabe, večna mladost. Kaj naj si ob tem misli umrljivi človek drugega, kot da je tukaj (in ne na Cipru) Afroditin rojstni kraj? Njegova domišljija gre v domete znanstvene fantastike vse bolj in bolj, še posebno ko preživi noč na sosednjem Santoriniju, zasidran sredi kaldere, sredi vonja žvepla in brezupne tišine (za trenutek pozabi na turiste), čakajoč na polno luno, ko se beli marmor hiš na rjavi gori svetlika kakor mesto mrtvih v Kairu pod usmiljeno bleščavo nezemeljske svetlobe.
Moški imajo svoje taverne. FOTO: Katarina Pavliha
Ko gre na jug, vse bolj na jug, trči pomorščak ob Kreto. To srečanje je neizbežno, ker je velika. Gorski otok, izpolnjen z dolinami, po katerih neprestano odmevajo vetrovi. Otočani so ljudje, ki so doživeli vse: propad Minojcev, vzpon Benetk, turške tržnice s sužnji, nemške padalce in ameriške hipije. Dvoje velja še danes na otoku; prijatelj Trasivolus v svojem Agios Pavlosu to pove vsakemu obiskovalcu. Nemogoče je plačati pijačo, če ste v družbi domačina, in katerokoli stvar, ki jo zelo hvalite in občudujete, boste zanesljivo našli v svoji prtljagi, ko boste odhajali. Seveda govorimo o tisti pravi Kreti, ki še obstaja v gorah (morda boste iz odmaknjene gorske vasi težko odšli, ne da bi prej pojedli celo ovco) in na južni obali, ne pa o instant turizmu v hotelskih kolosih severne obale.
Na Kreti sta preteklost in sedanjost povezani z mnogo nitmi. Večer, pol ure pred odprtjem pekarne, za ženske pomeni glavni trenutek v dnevu, namenjen pogovorom in opravljanju. In moški? Moški imajo svoje taverne, svoj trik-trak, svoj arak ali ouzo ali samo svoj pogled, na videz nepremično usmerjen v namišljeno daljino. Nič nenavadnega ni, da se je veliki romantik Heinrich Schliemann, amaterski arheolog, odkritelj Troje in zlatih Miken, poročil s tisto Grkinjo, ki mu je znala brez napake odrecitirati celotno Iliado. No, samo mimogrede, bila je tudi eno najlepših deklet v Atenah.
Prav tako ni nič nenavadnega, da je morda najslavnejši sin Krete, pisatelj Nikos Kazantzakis, vedno ponavljal en in isti stavek: »V vseh pomembnih trenutkih mojega življenja se je Kreta prebudila v meni in pričela kričati.« Preden odpluje z otoka, se naš popotnik zasidra tudi v Haniji. Pravzaprav se mora ustaviti tam. Iz njenega starega imena Kidonija prihaja srbska beseda dunja (kutina). In če se odloči, da bo najbolj znamenita lokalna sladkarija – kompot iz kutin – zadnje, kar bo okusil na tej zemlji, njegova odločitev nikakor ne more biti niti malo napačna.
Južni Sporadi
Vsak dan na Sporadih je lahko poskus spomina na Rodos. Popotnikova želja, da najde kavarno, kjer še lahko sliši klokotanje rožne vodice v nargilah in občuti usnjeni vonj turškega tobaka lakadif, ki se kadi v dolgih glinenih pipah. Ali samo zoblje češnje in opazuje, kako pada noč v pomorskih ožinah. Blizu za zadnjimi rti Sporadov so že turške obale. Morda želi priti pozimi, zime so na grških otokih še bolj bajne kot poletja, lahko uživa v hladu in vetru.
Tukaj je posebno mesto – tempelj v Lindosu. Poganska duša tega kraja lahko leti svobodno, v spomin na čase, ko so človeški duh usmerjale sile narave. Seveda obstajajo mnogi skriti deli Rodosa, ki jih ni pogoltnil turizem. Tudi dandanašnji popotnik lahko odkrije zgodbo velikega angleškega pisatelja Larryja Durrella, v kateri avtor Aleksandrijskega kvarteta na vrtu svoje hiše s prijatelji pije zadnjo pijačo pred spanjem, ko skozi njihovo noč brez zvezd odjekne glas, kličoč ime dekleta s poželenjem, zaradi katerega zavre kri, ali pa, pravzaprav, kri vzburka ime, ki ga zavpije: Evridika! Še več, izgovori ga po grško – Evridiki – z naglasom na drugem zlogu. To je krik, ki za vse čase odmeva skozi svetovno književnost.
Kreta, gorski otok, izpolnjen z dolinami, po katerih neprestano odmevajo vetrovi. FOTO: Blaž Samec/Delo
Nobenih težav s sporazumevanjem nima pomorščak, ko odpluje z Rodosa na Karpatos, nato na Nisiros in Astipalejo, kjer je v širokem zalivu nekdaj sidrala flota Rimljanov. Na vsakem od Sporadov sreča nekoga, ki je dvajset let preživel v tovarnah Detroita in uživa v tem, da lahko spet govori angleško. Preden odpluje na sever proti Kosu, mora še enkrat na jug, čisto ob obalo Male Azije. Tam je miniaturni Kastelorizo z barvnimi hišami in turško mošejo, najlepši med vsemi. Še se zgodi, da večina domačinov pride v luko, ko bela jadrnica, morda s črnim jadrom, kakršno je uporabljal Ahil, vpluje v vaški pristan. Ni veliko početi na tem otočku, toda po zgodovinarju Strabonu, ki ga je nekoč obiskal, se tukaj skriva mesto po imenu Kistina, od katerega ni ostalo niti sledu. Iskanje tega izgubljenega bajeslovnega kraja lahko prinese obiskovalcu nemalo nepričakovane zabave, če ljubi te vrste avanture.
Kos je drugačen, velik in poln Asklepijeve slave. Človek si pač zaželi, da bi doživel, kako je zdravil bog medicine. In zvedeti kaj o vlogi sanj v antičnem zdravilstvu. Pripovedujejo, da je človek, ki je zaspal v zdravilišču – Asklepionu –, doživljal zastrašujoče moraste sanje. Očitno res ni nič večjega kot biti bog. Od izvirnega ni ostalo nič, je pa pozneje zgodbo obnovil zdravnik, za katerega so govorili, da je zastrupil nesrečnega rimskega cesarja Klavdija. Zanimivo naključje, mar ne? Ne glede na vse, dve stvari mora opraviti popotnik na tem otoku. Gledati dobro okoli sebe, ker ženske z otoka Kos slovijo po svoji lepoti. In preživeti popoldne pod Hipokratovo platano, ki kakor stara boa popolnoma ovija celoten trg v svojo mrežo. Žal ne obstaja nobena zaveza, da bo duh starega boga zdravilstva prenesel nekaj svojih sposobnosti v dremajočega človeka. Lawrence Durrell je tam prespal dne noči, in kot pove v svoji magični knjigi The Greek islands (Grški otoki), je bil vse, kar je dosegel, napad revmatizma.
Sredi morja in tišine FOTO: Katarina Pavliha
Še ena zgodba je na Sporadih minila. Zadnje ladjevje lovcev na spužve le še redko izpluje v smeri Libije iz zaliva na otoku Kalimnos. Na obrazih otoških žena je vidna bolečina slovesa od posla, ki je tako dolgo preživljal stotine domačinov. Ovidij je videl Kalimnos osenčen z gozdom in bogat z medom. Danes ni več tako. Je gol in gladek kakor želvin oklep. V njegove stene terakotne barve radi prihajajo športni plezalci. Ena zgodba pa bo ostala na Sporadih, dokler bo obstajala vera. To je zgodba o sv. Janezu, otoku Patmosu in Apokalipsi, tej čudni transcendentalni poemi, vredni zgodnjega Dylana Thomasa, kot jo imenuje Durrell. Krščanski Patmos – nenavadno – nima nobenih sledov grške antike. Menihi popotniku seveda pokažejo celico v kapeli, zgrajeni nad steno, iz katere je prišel božji glas, toda nobenega dokaza ni, da je apostol svoj spis napisal v celoti na Patmosu, in pravoslavje nikoli ni v celoti sprejelo tega dela. Morda je preprosto predobro.
