V labirintu, ki so ga v 350 letih ustvarili rudarji

Ogled podzemlja Pece s kajakom je butično doživetje, za katerega je vse večje povpraševanje. Rove, kjer so nekoč garali rudarji, zdaj odkrivajo turisti.
Fotografija: Ogled s kajakom, ki traja približno štiri ure, je mogoč v manjših skupinah do deset obiskovalcev. FOTO: Tomo Jeseničnik
Odpri galerijo
Ogled s kajakom, ki traja približno štiri ure, je mogoč v manjših skupinah do deset obiskovalcev. FOTO: Tomo Jeseničnik

V zimskih mesecih, ko se temperature vrtijo okrog ničle ali pod njo, je v rudnikih pod Peco prijet­nih stalnih deset stopinj. Ogled podzemlja te koroške gore s kajakom je eno od butičnih doživetij, ki jim je Slovenska turistična organizacija pred leti podelila naziv Slovenia Unique Expe­rience. Tudi zaradi tega in večje medijske pozornosti se je število obiskovalcev v zadnjih letih povečalo.

Kot bi načrtovali, smo rudarsko življenje in podzemlje spoznavali dan pred godom svete Barbare, zavetnice rudarjev. »Tukaj so kopali svinčevo in cinkovo rudo več kot 350 let. Delo je steklo leta 1665 in se nadaljevalo do leta 1994, ko so začeli rudnik tudi zaradi ekonomskih razlogov zapirati. Cena svinčene in cinkove rude na trgu je tako zelo padla, da se rudarjenje ni več izplačalo. Imeli so izgubo, zato so sklenili, da je bolje, da rudnik zaprejo,« je skupini sedmih mladih obiskovalcev razlagala – prav tako mlada – vodnica Patricija Kordež. Ogled s kajakom, ki traja približno štiri ure, je mogoč v manjših skupinah do deset obiskovalcev in za otroke, stare vsaj 10 let oziroma visoke več kot 150 centimetrov.

Za marsikoga je adrenalinska izkušnja že spuščanje po stopnicah med obzorji. FOTO: arhiv Podzemlja Pece
Za marsikoga je adrenalinska izkušnja že spuščanje po stopnicah med obzorji. FOTO: arhiv Podzemlja Pece

Ko smo si nadeli čelade s svetilkami in rokavice, smo se vkrcali, bolje rečeno stisnili, v originalni rudarski vlak. In že ta, le 3,5 kilometra dolga pot skozi Glančnikov rov je bila prvo doživetje, ob katerem nas je preplavil adrenalin. Lesen vlakec, podoben otroškim v lunaparku, pri katerih se zdi, da so vsi vijaki malce zrahljani, je dajal občutek, kot da drvimo vsaj 50 kilometrov na uro. Ko smo ga po kakih desetih minutah zapustili, je vodnica izdala, da smo se v resnici peljali le 10 kilometrov na uro, a majhen prostor in hrup sta ustvarila zelo drugačen vtis.

»V vseh letih dela so rudarji pod površjem Pece skopali več kot tisoč kilometrov rovov in predorov. Zato vam priporočam, da ostanete z mano v skupini,« je namignila Patricija Kordež in dodala, da se rudarji sicer niso izgubili, saj so, potem ko so bili nekaj tednov v podzemlju, dodobra poznali vsak rov, vsako delovišče. Kadar jim je zmanjkalo razsvetljave, pa so morali počakati in se ne premikati; če je bilo treba, tudi celih osem ur. Res se nihče ne bi hotel zgubiti na teh tisoč kilometrih rovov in predorov, ki delujejo kot velikanski labirint.

Obiskovalci lahko sami veslajo po labirintih, ki so jih v stoletjih dela skopali rudarji. FOTO: Tomo Jeseničnik
Obiskovalci lahko sami veslajo po labirintih, ki so jih v stoletjih dela skopali rudarji. FOTO: Tomo Jeseničnik

Dvajset obzorij pod Peco

Če imamo v stavbah nadstropja, se v rudniku ta imenujejo obzorja. »Med seboj so oddaljena od 20 do 40 višinskih metrov, štejemo pa jih v obratnem vrstnem redu, od zgoraj navzdol – kot so jih rudarji gradili. Najvišji rov je tik pod goro Peco na nadmorski višini 2060 metrov. Nulto obzorje je v rovu Helena na višini 788 metrov. Najnižje je 19. obzorje, ki leži na 268 metrih.« Vse, kar vidite danes, je delo rudarjev, je dodala vodnica.

Iz osmega obzorja, ki je pod hribom Veliki vrh, smo se spustili do enajstega, kjer je garderoba. Nadeli smo si neoprenske hlače s škornji v enem kosu in rešilne jopiče. A še preden smo dosegli enajsto obzorje, smo prehodili strme stopnice, ki so vzbudile drugo dozo adrenalina – premišljen korak, močan oprijem za ograjo in želja, da se stopnice čim prej končajo. Pa tudi oblečeni za tisti osrednji del doživetja – vož­njo s kajakom – smo morali premagati še eno obzorje.

Vijuganje po ozkih rovih. FOTO: Tomo Jeseničnik
Vijuganje po ozkih rovih. FOTO: Tomo Jeseničnik

Ko smo zakorakali v vodo, nam je, tistim manjšim, segala do sredine nog. Deset minut smo bredli po njej, vlekli kajake in sledili vodnici. Kot je povedala, je v času obratovanja v rudniku delovalo 12 vodnih črpalk. Ko so ga zaprli, so izključili tudi črpalke in podtalnica je rove do 12. obzorja zalila v samo treh mesecih. »Jamski prostori pod nami so polni vode. Kadar dežuje, se njena gladina dvigne za približno pet centimetrov. Voda je kristalno čista in pitna.«

Voda v rovih je kristalno čista in pitna. FOTO: Tomo Jeseničnik
Voda v rovih je kristalno čista in pitna. FOTO: Tomo Jeseničnik

Tri četrt ure veselja in smeha

Končno smo prišli do večje dvorane, kjer smo se vkrcali v tri kajake in se prepustili temu posebnemu doživetju. »Zdaj imate približno 45 minut časa, da veslate in raziskujete. Izgubiti se ne morete, pazite pa, da ne zapuščate kajaka,« je opozorila vodnica. Voda je namreč ponekod globoka tudi okoli 30 met­rov.

Del doživetja je tudi vlečenje kajakov. FOTO: osebni arhiv
Del doživetja je tudi vlečenje kajakov. FOTO: osebni arhiv
Našemu kajaku je največ težav povzročalo neusklajeno veslanje, a nam to vzelo veselja za raziskovanje rovov. Ti so bili ponekod tako ozki, da smo veslali kar z rokami. Čudili smo se delu rudarjev, ki so v težkih delovnih razmerah skopali vse te rove, v katerih se zdaj obiskovalci zabavajo in smejejo. Odkrivali smo predore in v slepih ulicah s težavo obračali kajake. Prav poseben občutek je bil, ko smo za nekaj trenutkov ugasnili svetilke in se prepustili popolni temi. Kot v nekakšnem meditativnem stanju smo doživljali mir in si poskušali predstavljati, kje pravzaprav smo. Tišina in tema bi bili precej manj prijetni, če bi v kajaku sedeli sami.

Tri četrt ure je minilo prehitro, nakar smo del poti – tudi čez manjši »slap« – nadaljevali z vodnico. Sledilo je vezanje kajakov nazaj na svoje mesto, preoblačenje in še pol ure hoje po opuščenih rudarskih deloviščih. Ob tem je vodnica nizala zanimiva dejstva iz podzemlja, med drugim, da rudarjenje ni bilo samo moški poklic, temveč so v rudnikih delale cele družine, tudi otroci.

V rovih od sedmega leta

»Ženske so pomagale pri lažjih opravilih, njihova glavna naloga je bila groba separacija že v samem rudniku, kar pomeni, da so ločevale rudo od jalovine, torej odpadnega materiala. Vse to so s kovinskimi nečkami nalagale v lesene samokolnice in rudo vozile do zbirališč v rudniku. Kmalu so ugotovile, da če že morajo voziti težko svinčevo rudo, pa jim tega ni treba početi z jalovino, zato so iz nje pred slepimi rovi gradile škarpe oziroma 'obzidja'. In to z golimi rokami,« je povedala Patricija Kordež.

Otroci so začeli v rudniku delati, ko so dopolnili sedem let, takrat so večinoma pomagali mamam pri ločevanju, pri desetih letih pa so postali »laufarji«, kar pomeni, da so tekali z vozički, polnimi jalovine ali rude, na površje. To so počeli po dveh deskah, saj takrat še ni bilo tračnic. Svinčeva ruda je bila zelo težka; ko je bil voziček napolnjen, je tehtal od 200 do 300 kilogramov, potiskal pa ga je en sam otrok. »V preteklosti je veljalo, da so otroci najbolj primerni za to delo, ker so bili prvi rovi visoki približno 120, 150 centimetrov.« Otroci so v rud­niku garali do prve svetovne vojne, ženske pa do približno petdesetih let prejšnjega stoletja.

Predzadnja postojanka je bilo osrednje delovišče Moring, kjer so se zjutraj in ob koncu izmene rudarji prešteli. Obzorje više je glavni transportni rov, po katerem so vozili rudo v Žerjav, do separacije, kjer so iz nje pridobili svinčev in cinkov koncentrat. Danes klicalno sobo na Moringu uporabljajo tudi za koncerte. Večer pred našim obiskom so po prostoru odmevale besede skupine Hamo & Tribute to Love, »greva še mal dlje«. Pa smo šli. Do sklepnega dela – do sobe, kjer so nas na mizah čakali narezki kmetije Kajžar. Po knapovski malici smo polni vtisov ter pod težo informacij o trdem življenju rudarjev in njihovih družin zapustili podzem­lje in se vrnili v siv decembrski dan.

Podzemlje Pece je mogoče odkrivati tudi s kolesom. Foto arhiv Podzemlja Pece
Podzemlje Pece je mogoče odkrivati tudi s kolesom. Foto arhiv Podzemlja Pece

Preberite še:

Komentarji: