Morali smo sprejeti strašno odločitev, če smo hoteli preživeti
»Prva noč je bila najhujša,« se spominja zdaj 70-letni upokojeni inženir Roy Harley desettedenskega vegetiranja na andskem ledeniku. »Tisto noč sem doživel pekel, pri mojih nogah je ležal deček, ki mu je manjkal del obraza in se je dušil v krvi. Nisem imel poguma, da bi segel k njemu, ga prijel za roko, ga tolažil. Strah me je bilo. Zelo me je bilo strah.«
Harley je eden od šestnajstih preživelih v letalski nesreči, ko je 13. oktobra 1972 letalo s 45 potniki – večina jih je bilo članov urugvajske amaterske ragbijske ekipe, z njimi so bili njihovi sorodniki in navijači, odpravili so ne na tekmo v Čile – na poti iz Mendoze v Argentini v Santiago de Chile v Čilu treščilo v gore. Enaintrideset preživelih je brez hrane in dobrega zavetja 72 dni poskušalo vztrajati v snegu in ledu na 3500 metrih nadmorske višine, kjer so se temperature spustile do minus 30 stopinj Celzija.
Vode in hrane niso imeli, preživelo jih je 16 in po rešitvi so udeleženci andskega čudeža, kot so poimenovali srečni razplet, povedali, da jih je rešila odločitev, da bodo jedli meso pokojnih prijateljev. Večina je glasovalo za to, se spominja Harley, »poskušali smo jesti usnje, poskušali smo jesti cigarete, poskušali smo jesti zobno pasto. Umirali smo. Ko imaš na izbiro umreti ali uporabiti edino, kar imaš ... naredili smo, kar smo naredili, da bi preživeli.« Eden od preživelih je po poročanju francoske radijske postaje RFI povedal: »Morali smo sprejeti strašno odločitev: če smo hoteli preživeti, smo morali iti prek vseh zaprek, verskih ali bioloških.«
Na radijskem sprejemniku v razbitinah so deseti dan ujeli vest, da pogrešanega letala ne iščejo več, šestnajstega dne jim je med spanjem snežni plaz zasul skrivenčeno letalsko lupino, ki je bila njihovo edino zatočišče, ostalo jih je le še 19, a še trije so v naslednjih dneh umrli.
Dva od preživelih, Roberto Canessa in Fernando Parrado, sta se odpravila na desetdnevno pot v neznano in po srečnem naključju sta ob neki reki na nasprotnem obrežju zagledala skupino jezdecev, ki pa njunih klicev zaradi hrupa vode ni slišala. Naslednjega dne jima je eden od jezdecev vrgel čez reko list papirja, ovit okrog kamna. Parrado je nanj napisal: »Sem iz letala, ki je padlo v gorah.«
Reševalni helikopter je prišel naslednji dan. Ko se je Harley vkrcal na letalo, je tehtal 84 kilogramov, ob rešitvi jih je imel le še 37. Skupaj s preživelim kolegom Carlosom Paezom ponavljata, da preživeli niso nikakršne žrtve in da sta jih rešila vztrajnost in sodelovanje. Njihova zgodba je pristala v knjigah in v filmu z naslovom Živi. »Izjemna zgodba, v kateri smo bili navadni ljudje,« je dodal Paez, »na koncu je zmagalo življenje.«
