Negotovost ni tako slaba

Ameriško pisateljico in esejistko Rebecco Solnit radi primerjajo z že pokojno intelektualko Susan Sontag, a sta v resnici zelo različni. In vendar ju druži to, da se v svojih esejih in filozofiji vedno ukvarjata tudi s politično aktualnimi temami. Zadnja leta se zdi, da so javni intelektualci izginili, da niso več oblikovalci javnega mnenja kot nekoč, nadomestila so jih družbena omrežja, kjer lahko vsi izrekajo vse.

Najnovejšo zbirko esejev Solnitove, ki nosi naslov No Straight Road Takes You There (Nobena ravna pot ne vodi do tja), pa je kritik v Guardianu označil kar za aktivistični in intelektualistični protistrup za obup, ki je prišel ravno v pravem trenutku.

V sodobnem času se zdi, da se ničesar več ne da spremeniti, da nam vladajo nasilneži in multimilijonarji, da je vse samo še denar. Mnogi trpijo zaradi nečesa, čemur Solnitova pravi moralna travma, saj se zdi, da ne moremo ničesar več spremeniti, po drugi strani pa tudi sami v svojem življenju ne spremenimo ničesar. A knjiga nikakor ni niti pesimistična niti moralistična, saj kar kipi od vitalnosti in ponuja upanje. Mimogrede, Solnitova je tudi avtorica izjemne knjige o zgodovini hoje z naslovom Wanderlust.

»Negotovost v kateri smo se znašli,« pravi Solnitova, »ni tako slabo stanje, saj nihče ne zna napovedovati prihodnosti in zgodovina je polna presenečenj. To je racionalno stališče, ki ga je treba sprejeti, in je boljše od optimizma ali pesimizma, ki nas zasidrata v samozadovoljstvu ali nedejavnosti.«

V srcu je Solnitova, kot priznava, predvsem pripovedovalka zgodb. »Vsaka kriza,« piše, »je kriza pripovedovanja zgodb. Močni so tisti, ki odločajo, katere zgodbe bodo slišane in katere utišane. Ljudje, ki dobro pripovedujejo zgodbe  – kot je to na primer Donald Trump, četudi so laži – očarajo milijone. Leve politike pa, kot se zdi, pripovedovanje zgodb ne zanima več.«

Solnitova, ki se sklicuje na nenasilni odpor, ki je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja privedel do padca režimov vzhodnega bloka, radikalne ideje vidi kot plod, proteste kot sadike, končne rezultate – spremembe v zakonodaji in politiki – pa kot mogočne hraste.

»Najpomembnejše ozemlje, ki ga je treba osvojiti, je svet domišljije. Ko ustvarite novo idejo o tem, kaj je mogoče in sprejemljivo, so semena posejana; ko to postane tisto, v kar verjame večina, ste ustvarili pogoje, v katerih lahko dobro zmaga. »Ne smemo obupati. Bolečino čutiš, ker ljubiš. Lahko žalujemo, lahko kričimo od besa, a najpomembneje je, da nadaljujemo.«