Gozdovi v nadstropjih

Zelena arhitektura Stefana Boerija: od milanskih stolpičev k mestom prihodnosti na Kitajskem
Objavljeno
09. november 2018 12.00
Posodobljeno
09. november 2018 12.00
Navpični gozd se je že zlil s sosesko Porta Nuova v Milanu. FOTO: Leon Vidic
Simona Bandur
Simona Bandur
Ni prav veliko hiš, ki bi živele tako v skladu z naravo, da bi se jeseni odele v barve, ki pritičejo temu letnemu času. V Milanu sta dva taka stolpiča; v štirih letih, odkar so ju odprli, sta kajpak dosegla svetovno slavo in potegnila za sabo nekaj podobnih projektov, a kljub temu še vedno pritegnejo poglede zaraščene terase, na katerih te dni zlagoma rumeni in odpada listje, veje granatnega jabolka pa se upogibajo pod težo živordečih plodov.

image
Fotografiji Leon Vidic S stolpičema so uredili tudi okolico sicer degradiranega območja. FOTO: Leon Vidic


Navpični gozd (Bosco Verticale) so stolpiča poimenovali arhitekti iz biroja Boeri, ki se je zaprisegel projektom vertikalnega in na splošno urbanega pogozdovanja. Nikakor ni pionir; prvi poskusi so se začeli že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, nekaj gozda so pred skoraj tridesetimi leti na svojo sežigalnico odpadkov Spittelau zasadili Dunajčani, poldrugo desetletje nazaj je naravo v stavbe vgrajeval francoski arhitekt Edouard François, znane so podobe ozelenelih pročelij in grmičevja na strehah stavb … Narava v mestu naj bi bila edini pravi odgovor na naraščajočo urbanizacijo: do leta 2030 bo po napovedih v mestih živelo 60 odstotkov svetovnega prebivalstva, ki bo prispevalo 70 odstotkov vseh emisij ogljikovega dioksida.
 

Zasoljene cene


Rešitev so drevesa, je prepričan tudi arhitekt in profesor urbanega načrtovanja Stefano Boeri, kar je dokazal z vzorčnim modelom v Milanu. Na degradiranem območju soseske Porta Nuova v bližini železniške postaje Porta Garibaldi je njegov biro v sodelovanju s strokovnjaki iz botanike in hortikulture zasnoval stanovanjska bloka, ki gostita okoli osemsto dreves, več kot 4500 grmičev in vsaj deset tisoč trajnic. Na ravni površini bi vse te rastline zasedale kakšnih 20.000 kvadratnih metrov površine, so izračunali v biroju, če bi si vsi stanovalci zgradili družinske hiše, pa bi za to porabili vsaj 50.000 kvadratnih metrov.

Prvi stolpič se dviga dobrih 110 metrov visoko, drugi 75, od daleč sta videti kot nekakšni ozeleneli debli, od bliže se razkrije bogastvo številnih vrst rastlin, zasajenih na terasah. Teh je v stavbah z okoli 400 enotami za skoraj devet tisoč kvadratnih metrov, a si jih lahko privoščijo samo premožnejši kupci, kajti kvadratni meter stanovanja stane tudi do 12.000 evrov.

image
Gozd do neba. FOTO: Leon Vidic


Stanovalci teh stolpičev višinskih delavcev ne vidijo med standardnimi opravili, kot sta pomivanje oken in prenova fasade, temveč med obrezovanjem drevja in grmičevja. Vsake štiri mesece se spustijo po vrveh in obrezujejo drevje ter skrbijo, da se ohranja njihova naravna klimatska naprava, ki jih hkrati varuje pred onesnaženim zrakom. Vegetacijski sistem namreč ustvarja mikroklimo, ki oddaja vlago, absorbira ogljikov dioksid in prašne delce ter proizvaja kisik. Pozitivni stranski učinki so še zmanjšanje hrupa z ulic, izolacija pred nizkimi zimskimi temperaturami, zaščita pred močnim vetrom ter navsezadnje prispevek k biodiverziteti. Številne vrste žuželk in insektov namreč privabljajo ptice.

Na ravni površini bi vse te rastline zasedale kakšnih 20.000 kvadratnih metrov površine, so izračunali v biroju, če bi si vsi stanovalci zgradili družinske hiše, pa bi za to porabili vsaj 50.000 kvadratnih metrov.

 

Pomisleki so


Vertikalni gozd je dobil le mesec po odprtju (oktobra 2014) mednarodno nagrado, ki jo vsaki dve leti podeljujejo za stolpnice, višje od stotih metrov, leto pozneje je bil uvrščen med najboljše visoke stavbe na svetu. Z njim je bil tudi nakazan trend h gradnji stavbi, ki bi znale posrkati čim več onesnaženega zraka. Načrte za vertikalne gozdove – avtor mnogih je prav Boerijev biro – je kljub pomislekom o statičnih omejitvah in smiselnosti tovrstnih zasaditev na višini mogoče zaznati po več evropskih mestih, še z večjim entuziazmom so se ideje oprijeli v azijskih velemestih, ki se dušijo v smogu.

V tem času približno za leto dni zamuja odprtje takšnega urbanega gozda v Tajpeju. Tao Zhu Yin Yuan ali Zatočišče za Tao Zhuja je zasnoval francoski arhitekt Vincent Callebaut, ki bo na terase ravno tako zasadil okoli 23.000 dreves in grmovnic. Hiša, zasnovana v obliki, ki spominja na verigo DNK, naj bi pogoltnila približno 130 ton ogljikovega dioksida na leto, kar je približno toliko, kolikor ga je v izpušnih plinih 27 avtomobilov. V skoraj 24-milijonskem Tajvanu bo to sicer kaplja v morje, se strinja tudi arhitekt Callebaut, sam koncept gradnje pa še vedno pomeni velik preskok v boju proti globalnemu segrevanju ozračja.

image
Prvi stolpič se dviga dobrih 110 metrov visoko, drugi 75, od daleč sta videti kot nekakšni ozeleneli debli, od bliže se razkrije bogastvo številnih vrst rastlin, zasajenih na terasah. FOTO: Leon Vidic


Stefano Boeri je svojo priložnost zaznal na Kitajskem. Navpični gozd v Nanjingu bo prav tako imel dva stolpiča; prvi bo visok 200 metrov, drugi pol manj, na obeh bo raslo približno 600 dreves in še vrsta drugega rastlinja, ki naj bi posrkala 25 ton ogljikovega dioksida na leto oziroma približno 60 kilogramov na dan. Boeri, ki svoje projekte imenuje organski vsadki, se ravno tako zaveda, da je v notorično onesnaženi Kitajski to zelo malo, a verjame, da je dober zgled, predvsem pa začetek. »Upamo, da je to model, ki ga bodo posnemali,« pravi Boeri, ki je Kitajsko prvič obiskal pred štiridesetimi leti.
 

Metropolisi niso del Boerijeve prihodnosti


Pred dobrimi petimi leti je v Šanghaju odprl pisarno ter začel na tamkajšnji univerzi raziskave, v katerih preizprašuje prihodnost metropolisov. »Mesta prihodnosti bodo zelene naselbine z največ 100.000 prebivalci,« je prepričan. Digitalizirani načrti, ki jih je naredil za Liuzhou, so videti kot podobe iz kakšnega futurističnega filma, v katerem je mesto v odsotnosti človeka popolnoma zaraslo rastlinje.

image
Liuzhou, bodoče kitajsko ozelenelo mesto. Računalniška simulacija biro Stefana Boerija


Toda to naj bi kmalu postalo resničnost, kajti pogozdeni Liuzhou so že začeli graditi. Predvidoma se bo raztezal na 175 hektarjih okoli reke Liujiang in imel vse značilnosti sodobnih mest – domove za približno 30.000 prebivalcev, pisarne, hotele, bolnišnico, dve šoli, rekreacijske površine – z dodatkom 40.000 dreves in še milijona drugih rastlin. Arhitekt je izračunal, da bo vse to zelenje absorbiralo 10.000 ton ogljikovega dioksida in 57 ton drugih škodljivih snovi na leto in proizvedlo 900 ton kisika.

Projekt je nekakšen prototip, ki ga je mogoče implementirati tudi v drugih kitajskih mestih. Kar se nam zdi pogled daleč v prihodnost, je za Boerija tako rekoč del sedanjosti. Prvo ozelenelo mesto na Kitajskem si predstavlja že v letu 2020.