Ivica Kostelić o svojih podvigih: Pomembno je, kaj narediš, ko si na robu

Na Slovenskem oglaševalskem festivalu je spregovoril Ivica Kostelić, eden najuspešnejših alpskih smučarjev vseh časov. V nastopu je opisal svojo športno in osebno pot – od revnega otroštva, treningov v nemogočih razmerah in 14 operacij do filozofije vztrajnosti in iskanja smisla v skromnosti. Poudaril je pomen treninga v vseh pogojih, avtentičnosti in moči lastnih misli. Po koncu kariere se ni umaknil – išče nove meje v turnem smučanju in drugih ekstremnih podvigih.

»Ta trenutek je bil trenutek, ko so se stvari postavile na svoje mesto,« se spominja Ivica Kostelić svoje najodmevnejše poškodbe. Štirikratni olimpijski podprvak in enkratni svetovni prvak (zlato je osvojil leta 2003)  je uspeh dosegel po težki poti – med 18. in 21. letom je zaradi poškodb preživel kar 36 mesecev na rehabilitaciji.

Njegov največji vzornik je bil vedno oče Ante Kostelić – karizmatičen trener in strateg. »Je najbolj zanimiv človek, kar jih poznam, ekstravaganten in hkrati konservativen. Človek protislovij. A vedno avtentičen – ne razmišlja kot večina.

Otroštvo družine Kostelić je bilo daleč od glamurja. »Bili smo reveži. Nihče nas ni jemal resno. Vozili smo se s starimi kombiji, imeli slabo opremo. Ko smo gledali druge reprezentance, smo si mislili: uau, kako so dobri. Moj oče jih sploh ni opazil. Za nas je bilo dovolj, če je bilo toplo, če je bila voda. Bivali smo celo v opuščenih sanitarijah – glavno, da so delovale. Ne potrebujemo glamurja.« Ko je kdo vprašal o drugih tekmovalcih, je rekel: ‘Ja, dobri so. Dokler ne pridemo mi.’«

Kostelić je v pogovoru citiral Marka Twaina: »Civilizacija je nenehno povečevanje potreb.« In dodal: »Pomembno je vedeti, kaj je bistvo. To, kar nas je naučil oče – če znaš ločiti vsebino od hrupa, vidiš, kaj je res pomembno. To je razlika tudi med umetno inteligenco in nami.«

Smučanje v ekstremnih razmerah je bila Kostelićeva stalnica. »Moraš biti dober v vseh pogojih – v snegu, dežju, vročini, mrazu. Če treniraš le v idealnih razmerah, postajaš slabši,« je dejal.

A težje kot vremenske razmere so bile poškodbe. Štirinajst operacij, od tega najtežje ravno v prelomnih letih, ko se športnik prebija iz mladinske konkurence v svetovni pokal. »Medtem ko so moji konkurenti že nastopali na velikih tekmah, sem bil jaz v bolnišnici. Nisem obupal. Trenirali smo trikrat več kot drugi. Če narediš več, si rezultat zaslužiš. Tudi če pride kasneje.«

Po koncu tekmovalne kariere se ni umaknil – posvetil se je turnemu smučanju in ekstremnim športom. A previdnost ostaja njegova značilnost: »V slabih razmerah se umaknem. Ne potrebujem dokazovanja. 30 let sem živel v težkih pogojih – spal v gozdovih, na ledenikih, brez udobja. To je moj pogled na svet.«

Zaveda se tudi pomena psihične trdnosti: »Strah je normalen. Vprašanje je, kako deluješ, ko te je strah. Spustil sem se z ledenika na Aljaski – ni šlo brez strahu. A ključ je, da znaš ob robu še vedno funkcionirati. Mentalne ovire bodo tam tudi čez deset let. Pomembno je, kaj si rečeš. Lahko spremeniš misli. Lahko rečeš: ‘Zmorem.’ In to te naredi močnejšega. Če si govoriš, da si slab, pa greš korak nazaj.«

Ivica Kostelić ne verjame v čudeže. Verjame v delo, odrekanje, vztrajnost in v to, da uspeh pride – ne takrat, ko ga pričakuješ, ampak takrat, ko si ga zares zaslužiš. »Ni ti treba verjeti v rezultat. Samo delati moraš. Rezultat pride.«