Jelka, stara 6560 let, s potrdilom dunajske univerze
Čadrg je vasica čisto na zahodu države, kjer živi kakih 50 ljudi in do koder vodi ozka, strma cesta, ki preplaši marsikaterega obiskovalca. Nima ne cerkve ne bifeja, ima pa jelko, staro 6560 let – s potrdilom dunajske univerze. V javnem zavodu Triglavski narodni park so odkritje poimenovali čudež iz Čadrga in s prav takšnim navdušenjem o njem pripoveduje tamkajšnji naravovarstveni nadzornik Gorazd Kutin.
Naravovarstveni nadzornik iz Čadrga, sicer pa po izobrazbi lesar in dober poznavalec odkritij na domačih tleh, ve povedati tudi, da na njihovem območju jelke sploh ne rastejo. Od kod torej ta stara jelka?
Vse se je začelo, kot pripoveduje Gorazd Kutin, v okviru projekta VrH Julijcev, ki ga izvajajo v Triglavskem narodnem parku za izboljšanje habitatnih tipov. Del projekta je bila obnova 15 kalov, od katerih sta dva na območju Čadrga. Na začetku tega leta so se lotili čiščenja kala v bližnjem gozdičku; kopali so približno meter in pol globoko, odstranjevali stare usedline, listje in veje in pri tem naleteli na stara debla.
Po strukturi lesa so identificirali jelko in takoj posumili, da bi lahko bila starejša – prav zaradi tega, ker v Čadrgu te vrste dreves že kakih dvesto let ni več. »Je pa znano, da so v preteklosti tu rasle, saj je najstarejša skrinja, ki jo hranijo v Tolminskem muzeju, stara okoli 300 let in izdelana v Čadrgu iz lesa tega drevesa,« razloži sogovornik. Na območju sicer rastejo listnata drevesa, razen smreke, ki pa je bila naseljena pozneje.
Od Čadrga čez Ljubljano na Dunaj
Čeprav sta z bratom Janijem, kmetovalcem in ravno tako lesarjem, s katerim deli tudi navdušenje nad odkritji v domačem kraju, sklepala, da je najbrž stara, nista niti približno pomislila, da tako zelo, že 500 let bi bilo zanimivo. Za nameček so bili hlodi, ki so jih odkopali, videti, kot bi jih včeraj zakopali. Odkrili so sicer šest hlodov različne velikosti (od metra do treh) in debeline (od 40 do 80 centimetrov). Sklepajo, da jih je porušil vetrolom.
O najdbi so obvestili oddelek za lesarstvo na ljubljanski biotehniški fakulteti in preverili, ali obstaja možnost datacije. Dobili so navodila, kako velike vzorce naj pripravijo in kako naj jih shranijo, da bi se čim bolj ohranili. Takoj se je namreč pokazalo, da les, če je ranjen, po 15 minutah posivi, znaki prve oksidacije pa so hkrati pokazatelj, da gre za starejše najdbe, pojasnjuje sogovornik iz Čadrga.
Pripravili so torej kolute, jih dostavili v Ljubljano in čakali ... Po štirih mesecih so dobili odgovor, v katerem so izvedeli, da gre res za jelko, natančneje navadno jelko (Abies alba), niso pa mogli določiti starosti, saj imajo za primerjavo na voljo le rezultate za približno 2100 let nazaj. Zato so sklepali, da bo treba za datiranje izvesti radiokarbonsko analizo. Iz enega koluta so vzeli vzorec in ga poslali na Dunaj, v laboratorij Vera (Vienna Environmental Research Accelerator).
Spet je trajalo kake štiri mesece in na začetku tega meseca so dobili rezultate, ki so sporočali, da je jelka iz Čadrga rasla okoli leta 4500 pred našim štetjem. To je sicer datacija enega hloda, a predvidevajo, pravi Kutin, da so preostali podobne starosti.
Takšni primeri so izjemno redki
Tudi po besedah dr. Maksa Merele, prodekana za področje lesarstva na biotehniški fakulteti, je zanimivo, da je les pri tej starosti še tako dobro ohranjen in kompakten. »Na Ljubljanskem barju so našli kose, ki so stari denimo dva ali tri tisoč let in so precej razkrojeni. Če moker les pustimo na suhem pri sobni temperaturi, kolabira, se izsuši in je neuporaben.«
Kljub temu so morali pri analizi ubrati posebne postopke. »Če je les mlad, ga lahko posušimo in potem pripravimo na dendrokronološko analizo. Pri teh jelkah je les resda dobro ohranjen, vendar še vedno ne tako kot normalen, zato je treba uporabiti druge postopke, v tem primeru zamrzovanje, in potem rezkanje, sledi nadaljnja priprava.«
Primeri analize tako starega lesa so sicer izredno redki, potrjuje prodekan za področje lesarstva, včasih naletijo na primere starega hrasta, ki ga izkopljejo iz kakšnih rečnih melioracij, ko urejajo struge. Posebna kategorija je tako imenovani subfosilni les. Subfosilni hrast je izredno trd, črne barve, komercialno ga poznajo pod imenom abonos, star pa je lahko od 800 do par tisoč let, še pravi Maks Merela.
Kaj pa se bo zdaj zgodilo z lesom jelke? Če bo na zraku, se bo posušil, nekoliko se bo tudi deformiral, v suhem stanju pa pri sobni temperaturi ne bo več ogrožen, odgovarja strokovnjak. In tako tudi ne izključuje možnosti, da bi morda iz njega, če le deformacije ne bodo prehude, naredili kakšen inštrument. To je ena od idej, ki so se jim po besedah Gorazda Kutina porodile, med brati so namreč tudi glasbeniki, med drugim v skupini Bakalina velika.
Del jelke so, še preden so poznali njeno starost, kot še pripoveduje Kutin, razžagali in posušili, da so videli, kako se obnaša, in se je presenetljivo dobro ohranil, dva hloda pa sta še v prvotni obliki, a je vprašanje, kako dolgo še bosta lahko kljubovala času. Zato jim je pri srcu tudi misel, da bi enega zakopali in prihranili za zanamce, ki bi morda čez nekaj sto let, ko bo tehnologija napredovala, dobili kakšne dodatne podatke, razmišlja Kutin. Če bi želeli, da se ohrani, bi ga morali spraviti v popolnoma anaerobno okolje, torej brez kisika, denimo v ilovico, pa pritrjuje Maks Merela.
Nova zgodovina majhnega kraja
Stara jelka ni edina zanimiva najdba z območja Čadrga. Gorazd in Jani Kutin sta v zadnjem desetletju odkrila dve arheološki najdbi, ki precej spreminjata védenje o zgodovini te severnoprimorske vasice, dostopne po ozki, strmi cesti čez Hudičev most nad slikovitimi koriti reke Tolminke.
Pred desetletjem sta 50 metrov stran od omenjenega kala na kolovozni poti našla kamnito orodje mezolitskih lovcev, staro približno 9000 let. »Ker sem kot naravovarstveni nadzornik v TNP velikokrat na terenu s strokovnjaki različnih inštitutov, sem pomislil, da bi najdba utegnila biti pomembna, in o tem obvestil arheologe.« Kakšno leto pozneje pa je njegov brat na pašniku naletel še na glinene črepinje. Spet so poklicali arheologe in ti so izkopali grobišče iz starejše in mlajše železne dobe, tudi tokrat le kakih sto metrov stran od omenjenega kala. Tam so poleg lončenine odkrili še orožje, orodje in nakit.
»V zadnjih desetih letih se je tako zgodovina kraja precej spremenila. Prej o Čadrgu za več kot nekaj sto let nazaj nismo vedeli ničesar, zdaj pa imamo neverjetne najdbe, ki pričajo o stalni poselitvi v starejši železni dobi, se pravi pred okoli 2500 leti, in še pozneje, v mlajši železni dobi,« razlaga naravovarstveni nadzornik. Prva omemba Čadrga v urbarjih je sicer iz 13. stoletja.
Zgodba se je zdaj nekako povezala še z jelko, ki je rasla pred približno 6560 leti, ravno nekje na sredini med omenjenima odkritjema in v istem obdobju kot najstarejša kolišča na ljubljanskem Barju. To je kot zanimivost navedel tudi arheolog Miha Mlinar iz Tolminskega muzeja, čeprav to ni arheološka najdba, kajti slednja predvideva stik s človekom. Jelka je resda precej mlajša od mezolitskih najdb, kljub vsemu pa je neverjetno, da je les tako dobro ohranjen, ugotavlja Mlinar.
Ob kalu, kjer so odkrili debla, zdaj stoji lesena klop. Kale naj bi po obnovi uporabljali bodisi za ohranjanje dvoživk bodisi za napajanje živine. Ta bo namenjen dvoživkam.
