Lakota

Ob besedi lakota sem se najprej spomnil na profesorja zgodovine, ki je lakoto definiral kot stanje, ko ljudje zaradi pomanjkanja hrane umirajo. To ni ista lakota, ki nas doleti, če nismo jedli polovico dneva, in je svetlobna leta daleč od lakote po znanju in ljubezni, ki ju običajno čutijo tisti s polnimi želodci.

Sodobna jezikovna raba kaže predvsem pomena, ki se nanašata na pomanjkanje hrane: za lakoto se trpi, umira, lakoto se poteši, poleg lakote se pojavljajo še žeja, podhranjenost, revščina, lakota je lahko strahotna, volčja, spremljajo jo bolezni, mraz, vojna …

Če pogledamo v zgodovino, vidimo, da do lakote, zaradi katere se umira, praviloma pride zaradi dveh dejavnikov. Prvi dejavnik so bolezni, ki prizadenejo rastline in živali, npr. krompirjeva lakota na Irskem v 19. stoletju, kjer je plesen uničila krompir.

Drugi dejavnik so vojne in politične manipulacije, tipična primera sta gladomor v 30. letih v Ukrajini in lakota v Gazi, ki jo na žalost spremljamo v teh dneh. Povzročitelji teh lakot so ljudje, ki hočejo nadzor in ureditev sveta po svoji volji, toda vse, kar pri tem dosežejo, sta kaos in nesreča.

V zadnjih letih smo se naučili, da se vojne ne končajo čez noč in da vsaj na eni strani za končanje vojne navadno niti ni interesa. Edino, kar se v trenutnih spopadih, ki jim ne vidimo konca, končuje, so človeška življenja – najprej tista, ki si želijo samo živeti.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: dr. Dejan Gabrovšek.