
Neomejen dostop | že od 14,99€
V Švici, kjer so pred skoraj sedmimi desetletji okronali prvo evrovizijsko zmagovalko, bodo konec tedna razglasili novega dobitnika kristalnega mikrofona. Zanj se letos poteguje 37 držav. Skozi letošnjo in pretekle edicije festivala, ki ga je lani spremljalo okoli 160 milijonov ljudi, smo se pred potjo v Basel sprehodili s predstavniki Avstrije, ki jo stavnice uvrščajo med glavne favorite, Španije, Estonije, Avstralije in Srbije.
Zmaga Conchite Wurst leta 2014. Po desetletjih je Avstrija spet slavila na Evroviziji, kar je bil res lep in pomemben trenutek, poln ponosa.
Zelo navijam za Dansko. Obožujem evropop, poleg tega pa je Sissal zares prijetna oseba.
Karkoli se zgodi, nazadnje vedno obstaja luč na koncu predora in vse se bo izšlo.
Za katero evrovizijsko pesem vam je nekoliko nerodno priznati, da vam je všeč, oziroma je vaš »guilty pleasure«?
Toliko jih je, toda izbral bom Fuego [ciprske predstavnice] Eleni Foureira.
Nekdo me je zagrabil in rekel: »Izgledaš tako vroče.« Sicer pa so vsi zares prijazni.
Avstrija 2026. Gremo!
Evrovizija je poskrbela za ogromno velikih trenutkov. Eden nepozabnih je bila zmaga Céline Dion, ki je postala svetovna zvezda.
Vsak ima svoj slog in to mi je všeč. Težko je reči. Francija ima zelo zanimivo pesem. Tudi Švedska, je pa čisto nekaj drugega.
Z bojem in vztrajnostjo vsi dosežemo, kar si želimo.
Meni umetnost ne povzroča nobenega sramu. Mislim, da zanj pri ustvarjanju ni prostora, v umetnosti se je treba prepustiti.
V tej evrovizijski sezoni je bilo res vse malce noro. Prišel je trenutek, ko od vseh potovanj nisem vedela niti, kje sem. Najbolj ironičen trenutek pa je bil, ko se je eden od oboževalcev preoblekel vame.
Jaz, z veliko glasovi iz Slovenije.
Veliko jih je. Moram biti patriotski in omeniti zmago Estonije [leta 2001]. Kasneje se spomnim tudi umetnostnega drsanja na odru, Ruslane in Lordov. Večina spominov je iz otroštva.
Za Italijo in Lucia Corsija. Njegova besedila so res poetična, zveni kot Bob Dylan in je tako pristen. Navijam zanj.
Uživanje v majhnih stvareh v življenju in seveda povezovanje ljudi ob kavi.
Največji guilty pleasure je v resnici sodelovati na Evroviziji.
Veliko ljudi je pristopilo do mene in mi dejalo, da so me poslušali že prej, kar je res simpatično. Povedal pa bom še nekaj kontroverznega. [Lanski diskvalificirani nizozemski predstavnik] Joost Klein mi je zaupal, da je prejel ogromno fotografij moških spolnih organov, in mi rekel, da je to znak, da ti je uspelo. Jaz za zdaj nisem dobil še nobene.
Vedno rečem, da jaz, ampak mislim, da se letos lahko zgodi marsikaj. Bomo videli v Baslu.
Morda, ko je lani kot prvi nebinarni izvajalec zmagal Nemo. To je bilo nekaj posebnega, še posebej glede na vse, kar se v zadnjem času dogaja v svetu.
Obožujem Voyage Zoë Më. To je moja letošnja najljubša pesem, zato zagotovo Švica. Zelo mi je všeč tudi Klemnova How Much Time Do We Have Left.
Samozavest in samoizražanje. Želim, da ljudje vidijo videospot, nastop, slišijo pesem in se ob tem tudi sami počutijo kot najglasnejša in najbolj ponosna različica sebe.
Rekel bi, da Waterloo.
Nekdo je želel nekaj mojega in me vprašal: »Hej, mi daš svoj prenosni računalnik?«
Mogoče Louane iz Francije.
Nastop Željka Joksimovića leta 2004, saj je to zagotovo najbolj vplivalo na mojo željo, da sodelujem na Evroviziji. Zdi se mi, da je takrat vsa država vstala in ga podpirala.
Za Grčijo.
Mila je zgodba o ljubezni. Včasih ljubezen, ne glede na to, kako močno ljubiš, ni dovolj, včasih moraš koga tudi izpustiti. Sledi boj in menim, da je to povezano s spoštovanjem in zorenjem. To bomo na oder preslikali skozi mit o Orfeju.
Azerbajdžanska predstavnica Efendi iz leta 2021.
Dobil sem razne sladkarije, ljudje pa so se mi približali tudi oblečeni v majice s fotografijami, ki so jih našli na facebooku.
Ne vem. To je čar tekmovanja. Tako kot na nacionalnih izborih tudi tukaj ne veš, kdo bo zmagal, vse do konca.
Komentarji