Med prijavljenimi deli za letošnjo Plečnikovo nagrado so prevladovale realizacije malega merila. V tej kategoriji sta bili s Plečnikovo medaljo odlikovani prenova Nacionalnega centra za celovito rehabilitacijo slepih in slabovidnih Očesne klinike ljubljanskega UKC in ureditev prostorov studia Kabinet 01 v nekdanji mizarski delavnici tovarne Litostroj. Avtorji iz biroja Bevk Perović so ju prijavili kar skupaj, pod imenom 2 prenovi. Žirija ju navaja kot vzorčna primera znotraj vse bolj aktualnih posegov v anonimno obstoječe arhitekturno tkivo, ki ni (spomeniško) zaščiteno.

Nacionalni center za celovito rehabilitacijo slepih in slabovidnih (NC CRSS) je umeščen v obstoječ prizidek Očesne klinike, ki doslej ni bil v uporabi. Po besedah soavtorja prenove arhitekta Matije Bevka je stavba dolga leta samevala, bila je tako rekoč gola konstrukcija s streho, neartikuliran prostor, a z veliko potenciala. Arhitekti so v premislek dobili odprt prostor z visokimi stropovi. Ker se uporabniki v centru učijo novega vsakdanjega življenja, ne pa zdravijo, je bila tudi naročnikova želja, naj novi cen­ter vzpostavi učno navezavo z domačim okoljem, in ne z institucionalnim okoljem bolnišnice. Tu so uporabniki, ki niso v bolnišnični obravnavi, temveč se učijo, kako se orientirati in živeti v novem svetu in situacijah.

Programske vsebine, ki segajo na področja medicine, izobraževanja in svetovanja, so tako prostorsko organizirali v dva sklopa. Tako imenovane zaprte programe so umestili znotraj lesenih volumnov, ki omogočajo intimnost (zasebna posvetovanja oziroma obravnave). Odprte programe pa so razporedili med te lesene volumne ter tako omogočili povezanost in vzporedni potek različnih aktivnosti (poligon, vzorčno stanovanje, predavalnica, sejna soba …). Vse skupaj je nekakšen hibridni prostor, simulacija situacij, ki jih čaka v zunanjem svetu.

Kot poudarjajo avtorji Matija Bevk, Vasa J. Perović in Valentin Tribušon, projekt odpira tudi premislek, ali pri sodobni zdravstveni obravnavi, rehabilitaciji in svetovanju res potrebujemo stereotipno pričakovane, tehnokratsko in hierarhično zasnovane prostore ali pa so morda lahko tudi drugačni, prijaznejši, taktilni.

Studio v nekdanji mizarski delavnici

Studio za grafično oblikovanje Kabinet 01 pa so uredili v podolgovati lameli, nekoč mizarski delavnici nekdanje tovarne Litostroj, ki po letih zapuščenosti postopoma dobiva nov značaj. Toda novi najemniki značaj nekoč fascinantnega industrijskega območja, hal in prostorov različnih dimenzij, v večini skušajo prikriti, v biroju Bevk Perović pa ga vidijo kot ohranjanja vredne betonske konstrukcije oziroma industrijske dediščine. Pri oblikovanju studia so obstoječo konstrukcijo, stropne rebraste nosilce, transparentno fasado in materialnost surovih betonskih zidakov, ki zamejujejo prostor, šteli za integralne elemente oblikovanja interierja.

Avtorji so si prizadevali ohraniti občutek prostornosti in višine, zato so novo medetažno betonsko ploščo, tako rekoč edini poseg, odmaknili od robov fasade ter s tem dosegli zračnost in enotnost prostora in občutek industrijskega lofta. Južno fasado, ki je bila doslej popolnoma zaprta, so odprli po širini, s tem izboljšali naravno osvetlitev notranjosti in prostor optično podaljšali, zaposleni pa so pridobili še dodatno južno teraso. Elementi notranje opreme jasno kažejo, kaj je obstoječega in kaj je novega.

To nalogo avtorji Matija Bevk, Vasa J. Perović in Rok Primažič štejejo za poklon industrijski dediščini Litostroja in hkrati klic k razmisleku o smisel­nih pristopih k prenovi degradiranih industrijskih območij. To je edini še zadnji ostanek vidno berljive kulturne dediščine na tem območju.

Skupna prijava zaradi sorodnosti v pristopu

Kako to, da so prijavili skupaj dva projekta? »Res je, da sta nastala v približno istem času, a skupaj smo ju prijavili zaradi sorodnosti v pristopu, četudi smo se pri vsakem na malo drugačen način ukvarjali s temo prenove običajnega gradbenega tkiva, ki ne sodi pod spomeniško zaščito. V resnici smo prijavili temo obnove običajne gradbene strukture in razmislek o tem, kako jo enakopravno vključiti v nov prostorski koncept oziroma arhitekturno artikulacijo. Zanimalo nas je, ali je tudi pri takšni prenovi mogoče obstoječo strukturo uporabiti kot pomemben element končne izraznosti projekta,« odgovarja eden od soavtorjev, arhitekt Matija Bevk.

Ugotavlja, da v arhitekturi ni več nepopisanih listov – prostorov brez omejitev – in da se v resnici vselej ukvarjajo s prenovo v takšnem ali drugačnem obsegu. Ponovna uporaba prostora, gradbenih struktur, tudi zelenja je postala neločljiv in opredeljujoč del sodobne arhitekture.

»V vsaki občini, vsakem mestu, tudi v vsaki vasi je ogromno takšnih objektov in situacij. Ni treba, da se vse vselej poruši,

predvsem v zasebnih projektih ne. Skozi našo prakso se vedno znova kaže, da neka navidezna omejitev oziroma zatečena situacija, tudi če se v začetku zdi zelo obremenjujoča, a če nanjo pogledaš bolj odprto, v resnici pomeni tudi olajšanje. Arhitekt je tako znotraj jasnih omejitev tudi razbremenjen nekaterih odločitev, saj so že nastavljene. Seveda pa je ključno vprašanje, kako obstoječo strukturo integralno vključiti v koncept, da ni zgolj nemi sopotnik novi arhitekturi,« pripoveduje.

Pri rehabilitacijskem centru je bilo dejstvo, da je nikoli uporabljen in nedokončan prostor ponujal mnoge potenciale predvsem v drugačni smeri, kot bi bila pričakovana ureditev prostorov znotraj bolnišničnega okolja. To je omogočalo artikulacijo, usmerjeno v človeka.

Pri preureditvi dela nekdanje litostrojske hale je priznanje vrednosti anonimni industrijski dediščini ponudilo in omogočilo zelo specifičen in poseben karakter prostora, še zlasti primeren za program sodobne fleksibilne kreativnosti. »Če to danost, ta značaj sprejmeš, je mnogo lažje pa tudi ceneje lahko interveniraš in dosežeš specifičen arhitekturni izraz,« poudarja Bevk. V obeh primerih pa so investitorji oziroma naročniki in uporabniki nastopali zelo odprto in delavno ter tako znatno usmerjali projekt.

Prednosti prenov

Kako pristopiti k prenovam, kaj so njihove prednosti? »Vsak primer je drugačen in ni nekega splošnega recepta. Projekt nastane iz premisleka, kaj v dani situaciji lahko ustvarja specifiko – kaj je tisto, kar lahko ustvari dialog med obstoječim in novim. Vselej je treba gledati odprto, v projekt se ne smeš podati z že vnaprej določenimi predpostavkami,« odgovarja na vprašanje Matija Bevk. Poudarja, da sta bila ta projekta razmeroma nizkocenovna, in če delaš znotraj obstoječih grajenih struktur, to pomeni tudi enostavnejše in hitrejše gradbene postopke, kar je v današnjem času zelo pomemben vidik.

»To pa se navezuje na celo vrsto vidikov trajnosti, vezane na racionalnost, ponovno uporabo ... Na trajnost je treba gledati ne samo kot na energetsko učinkovitost, ampak predvsem kot na sposobnost oziroma trdoživost arhitekture, da se z razmeroma majhnimi intervencijami prebije skozi čim daljše obdobje in je čim dlje v uporabi,« še poudari. Kot najočitnejši primer takšne trdoživosti navaja stanovanja v mestih, ki so brez velikih posegov v uporabi desetletja, stoletja.