Stoletje male črne obleke

Med večne jo je povzdignila Coco Chanel, zaradi multifunkcionalnosti in univerzalnosti je tudi eno najbolj trajn(ostn)ih oblačil.
Fotografija: Za modni mejnik šteje črna obleka Coco Chanel, ki so jo oktobra 1926 leta prvič objavili v oktobrski številki ameriškega Vogua.
Foto Vogue
Odpri galerijo
Za modni mejnik šteje črna obleka Coco Chanel, ki so jo oktobra 1926 leta prvič objavili v oktobrski številki ameriškega Vogua. Foto Vogue

Pred sto leti je francoska modna hiša Chanel ustvarila eno svojih največjih prodajnih uspešnic, parfum Chanel N°5 (distribuirati so ga začeli spomladi 1921), okrogli jubilej dišave pa je spodbudil, da so se fenomena Chanel znanstveno lotili na ljubljanskih filozofski in naravoslovnotehniški fakulteti. Z različnih vidikov ga je v znanstveni monografiji popisalo petnajst avtoric in avtorjev. Te dni so izbrali najboljših deset malih črnih oblek, ki so jih v okviru projekta zasnovali študentje modnega oblikovanja, njihova razstava pa bo sklepno dejanje Evropske noči raziskovalcev, Humanistika, to si ti! čez mesec dni – 27. novembra. Projektu so se pridružili tudi povabljeni slovenski oblikovalci.

Mala črna oblekica je tako kot Chanelova petica stara že kakšno stoletje. Čeprav so se obleke v črni barvi začele pojavljati že v začetku 20. let, pa za modni mejnik šteje črna obleka Coco Chanel, ki so jo leta 1926 prvič objavili v oktobrski številki ameriškega Vogua. Bila naj bi iz črne svile, segala je do kolen, imela je dolge rokave in okrasne robove, pošite po sredini obleke in v obliki črke V.

V današnji modi mala črna obleka ponuja predvsem veliko različnih izbir videzov in spodbuja individualno kreativnost. Foto promocijsko gradivo
V današnji modi mala črna obleka ponuja predvsem veliko različnih izbir videzov in spodbuja individualno kreativnost. Foto promocijsko gradivo


Kot je v zborniku zapisala modna oblikovalka Tina Verbič, so jo primerjali s takrat zelo priljubljenim Fordovim standardiziranim modelom T, ki je bil na voljo zgolj v črni barvi, a je prav tako naznanjal napredek. Mala črna oblekica pa se je iz avantgardnega in modnega kosa v svojem času zaradi multifunkcionalnosti in univerzalnosti do danes spremenila v antimodnega, večni evergreen, kot so med drugim tudi trenčkot, kratka majica in kavbojke, k temu dodaja modna oblikovalka in redna profesorica z naravoslovnotehniške fakultete, ki je zgodovino tega kosa predstavila tudi na nedavnem simpoziju na filozofski fakulteti.
 

Nekoč le za aristokracijo, potem tudi za delavstvo


Pred 19. stoletjem je bila črna zaradi dragega in dolgotrajnega pridobivanja črnega pigmenta rezervirana le za najpremožnejše, kralje in dvorjane, ko so jo začeli kemično pridobivati, pa je bila vse pogostejša in se je z aristokratskih oblačil začela razširjati tudi na delavska, pri kateri se je izkazala uporabna predvsem zaradi prikrivanja umazanije. Angleška kraljica Viktorija, ki se je po smrti moža Alberta leta 1861 odela v črnino kar za štiri desetletja, je etablirala črno kot barvo žalovanja. Vdove, ki so morale črno nositi vsaj dve leti in pol, so bile s črno obleko označene, za njih se je s tem končalo tudi njihovo družabno življenje. Če so si oblačila katere druge barve nadele prej, so bile označene za prešuštnice, pripoveduje Almira Sadar.

V filmu <em>V vrtincu</em> si je Scarlett O'Hara (Vivien Leigh) v črni obleki dovolila plesati z Rhettom Butlerjem (Clark Gable). Foto promocijsko gradivo
V filmu V vrtincu si je Scarlett O'Hara (Vivien Leigh) v črni obleki dovolila plesati z Rhettom Butlerjem (Clark Gable). Foto promocijsko gradivo


To je prikazal tudi znameniti hollywoodski film V vrtincu, ko si je Scarlett O'Hara (Vivien Leigh) v črni obleki dovolila plesati z Rhettom Butlerjem (Clark Gable). Vdove, odete v črno, so po besedah Sadarjeve hkrati premogle tudi prepovedano privlačnost, saj so bile spolno izkušene ženske, ne več mladenke.

Črna je leta 1910 v znak spoštovanja do preminulega angleškega kralja Edwarda VII. zaznamovala tudi najslavnejši angleški družabni vrhunec leta v Ascotu v Berkshiru. Odpovedali ga niso, so pa zapovedali, naj vsi pridejo oblečeni v črno, zaradi česar se je spremenil v nekakšno modno revijo angleških elegantnih črnih oblačil. Potem sta prišli prva svetovna vojna in za njo španska gripa, ki sta zahtevali mnogo žrtev, črna barva pa je postajala vse bolj sprejemljiva. V njej je potencial prepoznala tudi Coco Chanel in jo v letih, ko se je žensko telo osvobodilo modnih spon – od steznika, podlog in blazinic do krinolin –, spremenila v nekaj najbolj avantgardnega in zaželenega.


 

Kot platno za belo čipko


Mala črna obleka je že leta 1927 prvič vstopila na velika platna. V njej se je pred gledalce filma It postavila Clara Bow, ki je s to nemo romantično komedijo postala filmska zvezda. Igrala je prodajalko v veleblagovnici, ki se je za zmenek s šefom oblekla kar v črno delovno uniformo, ki jo je spremenila v malo črno obleko. Prav filmske igralke so kot modne vplivnice v 30. letih razširjale sloves male črne obleke, ki je dovoljevala veliko individualnosti, to je bilo tudi obdobje velike gospodarske krize, ko je bilo premožnost neprimerno razkazovati z oblekami, in črna jo je lahko diplomatsko skrila.

Svojo različico je leta 1936 predstavila tudi največja rivalka Chanelove Elsa Schiaparelli in jo opisala z besedami, da je mala črna obleka kot platno za belo čipko.

Male črne obleke je pogosto nosila tudi vplivna članica družbene smetane Wallis Simpson, zaradi katere se je kralj Edward VIII. odrekel prestolu. V 40. letih je mala črna obleka postala okornejša, kvadratasta, predvsem pa zaradi vsesplošnega pomanjkanja pogosto reciklirana ali predelana, po vojni pa je znova zaživela v zelo feminilnih izvedbah Christiana Diorja, ki je s svojim novim videzom obudil ženske čare in obline. Zaživela je tudi v mnogih kreacijah Cristóbala Balenciage, ki je bil prepričan, da je črna nenadomestljiva.

Šestdeseta leta so prinesla eno najslavnejših črnih oblek vseh časov, ki jo je Hubert de Givenchy zasnoval za Holly Golightly oziroma Audrey Hepburn v filmu Zajtrk pri Tiffanyju. Foto promocijsko gradivo
Šestdeseta leta so prinesla eno najslavnejših črnih oblek vseh časov, ki jo je Hubert de Givenchy zasnoval za Holly Golightly oziroma Audrey Hepburn v filmu Zajtrk pri Tiffanyju. Foto promocijsko gradivo


Konec 50. let in v začetku 60. je črna postala barva upora, zlasti bitnikov v pariškem baru Le Tabou, kamor so zahajali eksistencialisti, med njimi Sartre in Camus, 60. leta pa so prinesla eno najslavnejših črnih oblek vseh časov, ki jo je Hubert de Givenchy zasnoval za Holly Golightly oziroma Audrey Hepburn. Kot je opomnila Almira Sadar, je Givenchy sprva oblikoval krajšo, a so jo pri Paramount Pictures zavrnili, zato je naposled obveljalo pri dolgi in elegantni različici, njena cena pa je decembra 2006, ko so jo pri Christie's prodali na dražbi – mesec prej se je v njej na naslovnici Harper's Bazaar postavila hollywoodska igralka Natalie Portman –, povzpela kar na 467.200 funtov (okoli pol milijona evrov).



Črne oblekice je v tistem času nosila tudi ameriška prva dama Jackie Kennedy, ki je modna ikona ostala tudi po atentatu na moža, v zgodovini mode pa so jo reinterpretirali mnogi znani oblikovalci druge polovice 20. stoletja; v 70. letih britanska modna revolucionarka Vivienne Westwood v punkovskem videzu in drugačnih materialih, od usnja do lateksa, Zandra Rhodes, ki je punk prenesla tudi v bolj mainstreamovska oblačila ... Povsem drugačen izraz je črnina na splošno dobila v 80. letih, ko so v ospredje tudi zahodnjaške modne scene prišli japonski oblikovalci z Rei Kavakubo in Johdžijem Jamamotom na čelu ter z njimi dekonstrukcija, nove oblike in teksture.
 

Črna obleka za vse dni v letu


V 90. letih se je marsikatera črna obleka vpisala med nepozabne predvsem zaradi žensk, ki so jo oblekle, denimo Versacejeva, v kateri je leta 1994 manekenka Liz Hurley spremljala takratnega izbranca Hugha Granta na premiero filma Štiri poroke in pogreb. Ali pa prav tako precej dekoltirana črna obleka s podpisom Christine Stambolian, ki se je je prijel vzdevek maščevalna. Britanska princesa Diana jo je oblekla za na zabavo Vanity Fair v Serpentine Gallery, medtem ko je njen mož princ Charles še isti večer na televiziji oznanil, da ima razmerje s Camillo Bowles.

Študenti dodiplomskega in magistrskega študija NTF oblekic v projektu Mala črna obleka niso na novo razvijali, ampak so izhajali iz izbranih skic prejšnjega leta, bruci pa so predelali črna oblačila z modeliranjem na lutkah. Na fotografiji priložnostna razstava na naravoslovnotehniški fakulteti za žirijo, ki je te dni izbrala deset najboljših oblek za novembrsko razstavo za širšo javnost. Foto arhiv Almire Sadar
Študenti dodiplomskega in magistrskega študija NTF oblekic v projektu Mala črna obleka niso na novo razvijali, ampak so izhajali iz izbranih skic prejšnjega leta, bruci pa so predelali črna oblačila z modeliranjem na lutkah. Na fotografiji priložnostna razstava na naravoslovnotehniški fakulteti za žirijo, ki je te dni izbrala deset najboljših oblek za novembrsko razstavo za širšo javnost. Foto arhiv Almire Sadar


V današnji modi mala črna obleka ponuja predvsem veliko različnih izbir videzov in vzpodbuja individualno kreativnost, še dodaja Almira Sadar in med svojimi najljubšimi primeri izpostavlja projekt oblikovalke indijskih korenin Sheeno Matheikan iz Brooklyna. Leta 2009 si je kot odgovor na hitro modo, ki hitro postane tudi odpadek, domislila projekt Uniform Projekt. Oblikovala je malo črno obleko in jo z različnimi starimi, podarjenimi in recikliranimi kosi in dodatki vsakokrat drugače nosila vsak dan znova, vse leto.

Projekt, s katerim je po spletu zbirala denar za indijske šolarje, je postal viralen, z njim pa je zbrala več kot 100.000 dolarjev, kar ji je prineslo še naziv ženske leta po izboru revije Elle. Kot je sklenila sogovornica: »Želela bi, da bi tudi našo razstavo malih črnih oblek obiskovalci videli z različnih zornih kotov, saj je tudi Coco Chanel dejala: 'Moda ne pomeni le oblačil; moda je v zraku, na ulici, je povezana z idejami, načinom življenja in z vsem, kar se nam dogaja.'«

Preberite še:

Komentarji: