Vzgoja psa v karanteni

V samoizolacijo smo šli s pogumnim ciljem: V miru bomo vzgojili belo kodrasto kepico, ki je že grizljala copate in skakala na kavč.
Fotografija: Nekega dne se bodo hišni ljubljenčki spet zbudili v praznem stanovanju.
Foto Osebni arhiv
Odpri galerijo
Nekega dne se bodo hišni ljubljenčki spet zbudili v praznem stanovanju. Foto Osebni arhiv

Po naključju je koronavirus v našo deželo vstopil približno ob istem času, ko smo v hišo dobili novega družinskega člana. Pasjega dojenčka. Osem tednov starega lagotta romagnola (mimogrede, stara italijanska pasma, nekakšen prapudelj).

Ko je dvanajstega marca država razglasila silovit boj z nevidnim sovražnikom, smo šli v samoizolacijo s pogumnim ciljem: V miru bomo vzgojili to belo kodrasto kepico, ki je že grizljala copate in skakala na kavč. Čas, ki ga bomo preživeli na relaciji hiša-vrt-dvorišče, bomo namenili socializaciji našega novega člana. In smo ga. Kar izgleda približno takole; Ves dan nekdo od nas bolšči vanj in ga hvali, boža, izobražuje, vozi na sprehod, daje hrano, češe in pregleduje klope, ga brani pred vsiljivimi psi in drugimi nevarnostmi, vleče iz gobčka smeti vseh vrst, meče žogico, briše tačke in ga odnaša iz prostorov, kamor ne sme. Naša mala šola se odpre že na vse zgodaj zjutraj, ko se družina kot vojska postavi v vrsto za pasjega služabnika. Pridemo celo do trenutka, ko ga nekdo hoče peljati ven, pa se pasji mladič skrije pod kavč. Ali pa joka, ko ostane za hip sam v sobi. In besno cvili, ko se njegov sprehajalec sreča s sprehajalcem drugega psa in rečeta dve besedi.

Skratka v sedmih tednih se je izkazalo, da nekaj najboljšega, kar se je zgodilo našemu psu, ni nekaj najboljšega, kar se je zgodilo nam. Pes je kratkomalo razvajen in ves čas zahteva našo pozornost.

Po svetu se menda sicer vsi hišni ljubljenčki sprašujejo, zakaj so njihovi lastniki nenadoma doma, pasji behavioristi pa svarijo: ne posvečajte jim preveč pozornosti, vrnite se k stari rutini, z njimi preživljajte kvaliteten čas, kajti ko se bomo vrnili v normalno življenje, lahko zapadejo v žalost in anksioznost.

Mene skrbi nekaj drugega. Naš pes sploh ne ve, kakšno je običajno življenje. Sedanje izredne razmere se mu ne zdijo čisto nič posebnega. To je svet, kjer je center pozornosti on sam, vsi okoli njega pa imajo neskončno časa zanj. Kdo se ne bi tega navadil. In kdo se za to ne bi boril!?
 

Komentarji: