Čiste laži
Največji pospešek privatizaciji bo dala ravno ministrica, ki se je zaklinjala, da bo javno zdravstvo branila – do konca.
Odpri galerijo
FOTO: Blaž Samec/Delo
Težko opišem svoje občutke ob dokončnem sporočilu vodstva UKC, da novoustanovljeni Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni (Nios) (še) ne bo začel zdraviti otrok, kot je pred tem razglasilo ministrstvo za zdravje. Otroke, ki bi zaradi prirojenih srčnih napak potrebovali operacijo – od 80 do 100 otrok na leto –, bodo še naprej zdravili tuji kirurgi, ki bodo k nam prišli na delo po pogodbi, ali pa jih bodo vozili v tujino. To glede na poročilo mednarodne komisije ni optimalna rešitev, vendar si je po drugi strani v tako kratkem času težko predstavljati boljšo. Saj vemo, da center z manj kot 250 bolniki na leto strokovno ni vzdržen, zato resen kirurg pri (pre)majhnem številu slovenskih pacientov ne more iti v redno zaposlitev. Pridobivanje manjkajočih pacientov z jugovzhoda pa, kljub pripravljenosti na subvencioniranje njihovega zdravljenja, danes ni več enostavno, saj smo pri ekspanzivnem razvoju zdravstva najmanj dvajset let prepozni. Zagreb že ima svoj center in ravno dovolj bolnikov za njegovo delovanje, zato seveda »svojih« bolnikov ne bo pošiljal v Ljubljano, Beograd kot center z dolgo tradicijo še manj. Od Prage se tako ali tako učimo, in ostane le še manj organizirana periferija, Sarajevo, Priština ali Skopje. Stvari skratka niso enostavne in ni čudno, da so se (pre)optimistični časovni roki ministrstva izkazali za lažne.
Ena od neljubih posledic optimističnih laži ministrstva v zvezi z ustanavljanjem Niosa je zagata z zdravljenjem nekaj tisoč otrok, ki so se doslej zaradi srčnih obolenj zdravili na pediatrični kliniki. Ker naj bi Nios prevzel tudi zdravljenje teh bolnikov, so otroški kardiologi ob spoznanju, da jih Nios ne namerava zaposliti, našli druge službe. Strokovna direktorica pediatrične klinike je ob tem povedala, da Nios kardiologov ni povabil k sodelovanju, v UKC pa so tudi resno vzeli datum, ko naj bi Nios prevzel kardiološko skrb za otroke. Dokler zdaj nenadoma ni postalo jasno, da Nios še ne bo začel delovati in ima UKC ima poleg nadaljnje oskrbe kardiokirurških pacientov na plečih še dodaten problem oskrbe nekaj tisoč kardioloških bolnikov – brez kardiologov, ki so odšli.
Ob tem sta še pred slabima dvema tednoma na seji zdravstvenega sveta ministrica in njena sekretarka Ana Medved članom sveta zatrjevali, da bo z inštitutom vse v redu, da bodo pogodbe podpisane in da bo delo steklo tako s kardiokirurškimi kot s kardiološkimi pacienti. Seveda se človeku ob tem obrača želodec, ker tako velikih organizacijskih projektov, kot je vzpostavitev cele bolnice s kirurgijo in internistiko za nekaj tisoč otrok, ne moreš s strmim in čistim pogledom v oči napovedati kot zanesljivo dejstvo za naslednji mesec, nato pa čez dva tedna sporočiti, da še ni zdravnikov. Prepričan sem, da celo pri Hoferju ali Lidlu pri postavljanju svojih tipskih prodajaln mesec pred odprtjem vedo, kdo bodo njihove prodajalke in čistilke (velja za oba spola)! Kako si torej razlagati, da na ministrstvu projekt otroške srčne kirurgije jemljejo manj zavezujoče in so se bili zaradi kupovanja časa in političnega vtisa še dva tedna pred panično tiskovno konferenco UKC pripravljeni sprenevedati in lagati, čeprav je šlo za zdravje in življenja bolnih otrok.
Žal so na ministrstvu zadevo pripeljali do stanja, ko bomo namesto izboljšane dobili poslabšano (in dražjo) obravnavo 100 otrok na leto s potrebo po srčni operaciji, za dodatek pa še nov problem – poslabšano in dražjo obravnavo nekaj tisoč malih srčnih bolnikov, ki jih mora redno spremljati kardiolog. Ljubljana se s to nekoordinirano akcijo ministrstva glede oskrbe otroških srčkov spreminja iz samostojnega regionalnega centra, kot sta Zagreb ali Beograd, v medicinsko periferijo, kot so Sarajevo, Priština, Skopje, kjer tudi vozijo težje primere v tujino. Zato je moj edini sklep v zvezi s tem, da si ministrstvo v tem primeru zasluži nezadostno oceno.
In zato lahko v svoji nemoči izrazim le upanje, da bo dr. Igorju Gregoriču kljub vsemu uspelo! Če ne takoj, pa čez nekaj časa. Seveda bo vse skupaj veliko dražje, kot bi bilo, če bi znalo ministrstvo v preteklih letih pravočasno reorganizirati program otroške srčne kirurgije. Potem ne bi prišli v položaj, ko je bilo treba zaradi razpada sistema v pičlih nekaj mesecih ustanoviti nov, visokospecializiran klinični inštitut, pri čemer v Sloveniji niti za navadno menzo ni mogoče dobiti dovoljenj prej kot v letu ali dveh! Seveda je novi Nios še vedno v celoti organiziran znotraj UKC in je le malokomu jasno, zakaj je bila njegova ustanovitev sploh potrebna, saj bi vse potrebne prerazporeditve del in nalog lahko opravil tudi direktor UKC. Če pa je šlo zgolj za možnost podpisovanja posebnih izplačil in pogodb, ki jih v sistemu UKC ne bi bilo mogoče izvesti, je že vnaprej jasno, da bo ustvarjanje dveh kast zdravnikov v UKC (tistih, ki bodo znotraj NIOSB lahko z velikim razumevanjem sklepali podjemne in druge pogodbe, in drugih z istega ali sosednjega hodnika, ki bodo ostali znotraj pravil UKC) zasejalo potrese, ob katerih je odhod otroških kardiologov šele začetek.
In največji paradoks pri vsem je, da bo, kot kaže, največji pospešek privatizaciji in »amerikanizaciji« zdravstva (z individualnimi zdravniškimi pogodbami vred) pri nas dala ravno ministrica, ki se je vseskozi zaklinjala, da bo branila javno zdravstvo – do konca. Kaj pomaga ministrici pravorek o javnem zdravstvu, če so ravno v njenem mandatu zasebni ponudniki zdravstvenih storitev dobili krila, saj imajo priložnost zapolnjevati potrebe bolnikov, ki jih ministrstvo ni izpolnilo v okviru javnega zdravstva. Čakalne vrste so njihova priložnost, da iz malih ordinacij zgradijo klinike, ki jim – ko bo ministrica spet upokojena, bolnikom v vrstah pa bo prekipelo v želji po spremembah, kakršnihkoli že – slabo voden javni zdravstveni sistem ne bo mogel konkurirati.
Ena od neljubih posledic optimističnih laži ministrstva v zvezi z ustanavljanjem Niosa je zagata z zdravljenjem nekaj tisoč otrok, ki so se doslej zaradi srčnih obolenj zdravili na pediatrični kliniki. Ker naj bi Nios prevzel tudi zdravljenje teh bolnikov, so otroški kardiologi ob spoznanju, da jih Nios ne namerava zaposliti, našli druge službe. Strokovna direktorica pediatrične klinike je ob tem povedala, da Nios kardiologov ni povabil k sodelovanju, v UKC pa so tudi resno vzeli datum, ko naj bi Nios prevzel kardiološko skrb za otroke. Dokler zdaj nenadoma ni postalo jasno, da Nios še ne bo začel delovati in ima UKC ima poleg nadaljnje oskrbe kardiokirurških pacientov na plečih še dodaten problem oskrbe nekaj tisoč kardioloških bolnikov – brez kardiologov, ki so odšli.
Ob tem sta še pred slabima dvema tednoma na seji zdravstvenega sveta ministrica in njena sekretarka Ana Medved članom sveta zatrjevali, da bo z inštitutom vse v redu, da bodo pogodbe podpisane in da bo delo steklo tako s kardiokirurškimi kot s kardiološkimi pacienti. Seveda se človeku ob tem obrača želodec, ker tako velikih organizacijskih projektov, kot je vzpostavitev cele bolnice s kirurgijo in internistiko za nekaj tisoč otrok, ne moreš s strmim in čistim pogledom v oči napovedati kot zanesljivo dejstvo za naslednji mesec, nato pa čez dva tedna sporočiti, da še ni zdravnikov. Prepričan sem, da celo pri Hoferju ali Lidlu pri postavljanju svojih tipskih prodajaln mesec pred odprtjem vedo, kdo bodo njihove prodajalke in čistilke (velja za oba spola)! Kako si torej razlagati, da na ministrstvu projekt otroške srčne kirurgije jemljejo manj zavezujoče in so se bili zaradi kupovanja časa in političnega vtisa še dva tedna pred panično tiskovno konferenco UKC pripravljeni sprenevedati in lagati, čeprav je šlo za zdravje in življenja bolnih otrok.
Žal so na ministrstvu zadevo pripeljali do stanja, ko bomo namesto izboljšane dobili poslabšano (in dražjo) obravnavo 100 otrok na leto s potrebo po srčni operaciji, za dodatek pa še nov problem – poslabšano in dražjo obravnavo nekaj tisoč malih srčnih bolnikov, ki jih mora redno spremljati kardiolog. Ljubljana se s to nekoordinirano akcijo ministrstva glede oskrbe otroških srčkov spreminja iz samostojnega regionalnega centra, kot sta Zagreb ali Beograd, v medicinsko periferijo, kot so Sarajevo, Priština, Skopje, kjer tudi vozijo težje primere v tujino. Zato je moj edini sklep v zvezi s tem, da si ministrstvo v tem primeru zasluži nezadostno oceno.
In zato lahko v svoji nemoči izrazim le upanje, da bo dr. Igorju Gregoriču kljub vsemu uspelo! Če ne takoj, pa čez nekaj časa. Seveda bo vse skupaj veliko dražje, kot bi bilo, če bi znalo ministrstvo v preteklih letih pravočasno reorganizirati program otroške srčne kirurgije. Potem ne bi prišli v položaj, ko je bilo treba zaradi razpada sistema v pičlih nekaj mesecih ustanoviti nov, visokospecializiran klinični inštitut, pri čemer v Sloveniji niti za navadno menzo ni mogoče dobiti dovoljenj prej kot v letu ali dveh! Seveda je novi Nios še vedno v celoti organiziran znotraj UKC in je le malokomu jasno, zakaj je bila njegova ustanovitev sploh potrebna, saj bi vse potrebne prerazporeditve del in nalog lahko opravil tudi direktor UKC. Če pa je šlo zgolj za možnost podpisovanja posebnih izplačil in pogodb, ki jih v sistemu UKC ne bi bilo mogoče izvesti, je že vnaprej jasno, da bo ustvarjanje dveh kast zdravnikov v UKC (tistih, ki bodo znotraj NIOSB lahko z velikim razumevanjem sklepali podjemne in druge pogodbe, in drugih z istega ali sosednjega hodnika, ki bodo ostali znotraj pravil UKC) zasejalo potrese, ob katerih je odhod otroških kardiologov šele začetek.
In največji paradoks pri vsem je, da bo, kot kaže, največji pospešek privatizaciji in »amerikanizaciji« zdravstva (z individualnimi zdravniškimi pogodbami vred) pri nas dala ravno ministrica, ki se je vseskozi zaklinjala, da bo branila javno zdravstvo – do konca. Kaj pomaga ministrici pravorek o javnem zdravstvu, če so ravno v njenem mandatu zasebni ponudniki zdravstvenih storitev dobili krila, saj imajo priložnost zapolnjevati potrebe bolnikov, ki jih ministrstvo ni izpolnilo v okviru javnega zdravstva. Čakalne vrste so njihova priložnost, da iz malih ordinacij zgradijo klinike, ki jim – ko bo ministrica spet upokojena, bolnikom v vrstah pa bo prekipelo v želji po spremembah, kakršnihkoli že – slabo voden javni zdravstveni sistem ne bo mogel konkurirati.
