Darilo integritete in družba prihodnosti ob dnevu boja proti korupciji
Resolucija o preprečevanju korupcije, ki predstavlja krovno nacionalno politiko in strategijo boja proti korupciji, je še vedno tista iz leta 2004.
Odpri galerijo
Resolucija o preprečevanju korupcije, ki po svojem namenu in vsebini predstavlja krovno nacionalno politiko in strategijo boja proti korupciji, je še vedno tista iz leta 2004. FOTO: Jure Eržen/Delo
V praksi preprečevanja korupcije prevladuje izkustvo, da je za uspešnost vsaj toliko kot dober zakon, če ne celo še bolj, pomembna kakovostna politika s posodobljeno strategijo integritete in obvladovanja tveganja. Resolucija o preprečevanju korupcije (RePKRS), ki naj bi s tem namenom določala skupni okvir normativne integracije temeljnih načel in vrednot pravne države, pa je še vedno tista iz leta 2004.
Dan boja proti korupciji je pred dobrimi trinajstimi leti razglasila generalna skupščina Združenih narodov. Povod je Konvencija ZN proti korupciji, ki je bila sprejeta 9. decembra 2003. Ob tej priložnosti je svet in države podpisnice zajel skoraj cunami navdušenja nad mislijo o prihodnosti brez korupcije. Danes bi se kak pesimist utegnil vprašati, kaj je pri vsem tem, kar nam je ostalo od korupcije in pohlepa, vredno praznovanja. Optimistu je vredno vse, kar je ostalo. Enim žal zelo malo ali nič, drugim veliko več, natančneje veliko preveč. Nič novega pod milim soncem, saj so o korupciji in pohlepu njih sodobnikov govorili že stari Grki. Ta vrnitev v oddaljeno preteklost ni naključna. Tudi če nisi novinar, je o korupciji zaželeno pisati in govoriti s previdnostjo, če že ne moreš molčati z varne časovne in siceršnje razdalje. V današnjem času neslutenih zmožnosti tako imenovanih družbenih omrežij in hitrih prstov, ki prehitevajo celo lastne možgane, je razumna mera previdnosti postala nujno zlo že zaradi kibernetske varnosti. Kdor ne verjame na besedo, naj po izkušnjah vpraša koga od sodobnih »žvižgačev« oziroma prijaviteljev korupcije in političnega kriminala.
V tem smislu se uvodna misel o darilu integritete s sedanje perspektive obubožane in ponižane večine ob vseh formalnih razlogih za praznovanje zdi kot usodno darilo Danajcev, ki so neprevidnim Trojancem podtaknili lesenega konja. Več je torej razlogov, da se z besedo o darilu integritete vračam v oddaljeni čas antičnih modrecev, k priljubljenemu Sovretovemu prevodu predsokratikov, denimo. Starogrški kronist poroča, Sovre pa v prevodu povzema, kako so sedem najmodrejših mož tistega časa spraševali, katera država je najboljša. Prvi je odgovoril Solon, da je najboljša tista, v kateri grozi hudodelcu obtožba in kazen od neprizadetih nič manj kot od prizadetih. Če bi mu zdaj prisluhnili, bi bilo za državo največje darilo integritete, ko bi se dobri ljudje z vrlino domoljubja poenotili in z enakim ogorčenjem obsojali »naše« in »vaše« skorumpirance. To je približek Solonovega naslednjega odgovora, katera država je najboljša. Tista, odvrne Solon, v kateri je največ nagrad za vrline.
Kljub vsemu, kar nas ujezi pri vodenju naše države, bi morala biti vsem državljankam in državljanom resnično najljubša. David Miller v svoji Politični filozofiji pravi, kakorkoli že čutimo odpor do države, ker ne maramo njenih predpisov, davkov, njenega nenehnega vmešavanja v naša življenja, da brez nje ne bi bolje živeli. Prava izbira, na koga usmeriti jezo, torej ni vprašanje, ali imeti državo in politično oblast ali ne, temveč kakšna naj bo in kje naj bodo njene meje. To vključuje merila preglednosti in integritete ali odločnosti in trdnih prepričanj politične oblasti, da se za nobeno ceno ne bo pečala s korupcijo in kriminalom. Če vas med razmišljanjem o tem, komu bi ob letošnjem dnevu boja proti korupciji, ki sovpada z jubilejem 30. obletnice samostojnosti in neodvisnosti naše države, namenili veličastno darilo integritete, naj vas ne preseneti, če vas v mislih prvi obišče Diogen Lateranski, ki je menda celo pred Sokratom z lučjo sredi belega dneva iskal človeka.
Slovenija je imela pomemben vpliv v prizadevanjih za omenjeno Konvencijo ZN proti korupciji. Po njeni ratifikaciji v državnem zboru je sprejela zakonodajo o preprečevanju korupcije. Ta je bila še nekaj let po sprejetju deležna tudi mednarodnih priznanj. V nekaterih državah je resnično veljala za standard dobrega zakonodajnega urejanja integritete in preprečevanja korupcije. V domači praksi se žal ni najbolje odrezala. Koncept integritete, ki bi ga po namenu zakonodajalca morali že zdavnaj prenesti in ponotranjiti v institucijah javnega in zasebnega sektorja, je očitno nasedel na čereh preseženih miselnih vzorcev, da je mogoče javno etiko in družbeno moralo z enega samega mesta vsiliti ljudem z grožnjo kazenskih sankcij. Blagohotni namen zakonodajalca, da integriteta s »pričakovanim ravnanjem in odgovornostjo«, ne morda z neizprosnim kaznovanjem, pripomore k učinkovitosti pravne države na vseh področjih je bolj ali manj ostal monopol peščice. Napoved sedanjega predsednika KPK ob nastopu funkcije, da predvsem od sebe, sodelavcev in sodelavk pričakuje vodenje in ravnanje z zgledom je dobra iztočnica, da se bo odnos do integritete vsaj na področju boja proti korupciji izboljšal.
S pred kratkim sprejetimi spremembami zakona o integriteti naj bi tako zapihal še nov za(k)gonski »veter v jadra«, da zasidrana barka z remontnega pomola vendarle izpluje na odprto morje boja proti korupciji. Toda izkušnje so pokazale, kar sem v enem od javnih nastopov razbral tudi pri sedanjem predsedniku KPK, da je za učinkovitost v praksi vsaj toliko kot dober zakon, če ne celo bolj, pomembna kakovostna politika in izzivom časa primerna strategija boja proti korupciji. Če je takrat, ko je bila sprejeta, prevladovalo razmišljanje o integriteti kot smerokazu s puščico v eno smer, danes preprosto ne more več ponuditi uporabnih odgovorov in rešitev na nobenem področju.
Slovenija seveda ni brez odgovorov na zahtevne probleme in izzive današnjega časa. V političnem in strateškem pomenu skupnega napredka so zajeti v programskih dokumentih z dolgoročno vizijo Slovenije kot trajnostne, miroljubne, vključujoče in varne družbe prihodnosti. Z integriranim modelom trajnostne družbe in kakovostnega življenja za vse sta dolgoročna vizija in razvojna strategija Slovenije že pred leti opustili upanje, da družba v sedanjih razmerah visoke negotovosti in tveganja lahko napreduje po liniji enosmernega razmišljanja. Pri tem Strategija Slovenije 2030 poudarja, da je treba upoštevati še mednarodno sprejete obveznosti, ki zavezujejo državo in vplivajo na doseganje razvojnih ciljev. Pomeni tudi tistih, ki so z darilom integritete prvovrstna značilnost učinkovitega boja proti korupciji.
---
Mag. Bećir Kečanović z Inštituta za razvoj vključujoče družbe
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Dan boja proti korupciji je pred dobrimi trinajstimi leti razglasila generalna skupščina Združenih narodov. Povod je Konvencija ZN proti korupciji, ki je bila sprejeta 9. decembra 2003. Ob tej priložnosti je svet in države podpisnice zajel skoraj cunami navdušenja nad mislijo o prihodnosti brez korupcije. Danes bi se kak pesimist utegnil vprašati, kaj je pri vsem tem, kar nam je ostalo od korupcije in pohlepa, vredno praznovanja. Optimistu je vredno vse, kar je ostalo. Enim žal zelo malo ali nič, drugim veliko več, natančneje veliko preveč. Nič novega pod milim soncem, saj so o korupciji in pohlepu njih sodobnikov govorili že stari Grki. Ta vrnitev v oddaljeno preteklost ni naključna. Tudi če nisi novinar, je o korupciji zaželeno pisati in govoriti s previdnostjo, če že ne moreš molčati z varne časovne in siceršnje razdalje. V današnjem času neslutenih zmožnosti tako imenovanih družbenih omrežij in hitrih prstov, ki prehitevajo celo lastne možgane, je razumna mera previdnosti postala nujno zlo že zaradi kibernetske varnosti. Kdor ne verjame na besedo, naj po izkušnjah vpraša koga od sodobnih »žvižgačev« oziroma prijaviteljev korupcije in političnega kriminala.
V tem smislu se uvodna misel o darilu integritete s sedanje perspektive obubožane in ponižane večine ob vseh formalnih razlogih za praznovanje zdi kot usodno darilo Danajcev, ki so neprevidnim Trojancem podtaknili lesenega konja. Več je torej razlogov, da se z besedo o darilu integritete vračam v oddaljeni čas antičnih modrecev, k priljubljenemu Sovretovemu prevodu predsokratikov, denimo. Starogrški kronist poroča, Sovre pa v prevodu povzema, kako so sedem najmodrejših mož tistega časa spraševali, katera država je najboljša. Prvi je odgovoril Solon, da je najboljša tista, v kateri grozi hudodelcu obtožba in kazen od neprizadetih nič manj kot od prizadetih. Če bi mu zdaj prisluhnili, bi bilo za državo največje darilo integritete, ko bi se dobri ljudje z vrlino domoljubja poenotili in z enakim ogorčenjem obsojali »naše« in »vaše« skorumpirance. To je približek Solonovega naslednjega odgovora, katera država je najboljša. Tista, odvrne Solon, v kateri je največ nagrad za vrline.
Kljub vsemu, kar nas ujezi pri vodenju naše države, bi morala biti vsem državljankam in državljanom resnično najljubša. David Miller v svoji Politični filozofiji pravi, kakorkoli že čutimo odpor do države, ker ne maramo njenih predpisov, davkov, njenega nenehnega vmešavanja v naša življenja, da brez nje ne bi bolje živeli. Prava izbira, na koga usmeriti jezo, torej ni vprašanje, ali imeti državo in politično oblast ali ne, temveč kakšna naj bo in kje naj bodo njene meje. To vključuje merila preglednosti in integritete ali odločnosti in trdnih prepričanj politične oblasti, da se za nobeno ceno ne bo pečala s korupcijo in kriminalom. Če vas med razmišljanjem o tem, komu bi ob letošnjem dnevu boja proti korupciji, ki sovpada z jubilejem 30. obletnice samostojnosti in neodvisnosti naše države, namenili veličastno darilo integritete, naj vas ne preseneti, če vas v mislih prvi obišče Diogen Lateranski, ki je menda celo pred Sokratom z lučjo sredi belega dneva iskal človeka.
Slovenija seveda ni brez odgovorov na zahtevne probleme in izzive današnjega časa. FOTO: Jure Eržen/Delo
Slovenija je imela pomemben vpliv v prizadevanjih za omenjeno Konvencijo ZN proti korupciji. Po njeni ratifikaciji v državnem zboru je sprejela zakonodajo o preprečevanju korupcije. Ta je bila še nekaj let po sprejetju deležna tudi mednarodnih priznanj. V nekaterih državah je resnično veljala za standard dobrega zakonodajnega urejanja integritete in preprečevanja korupcije. V domači praksi se žal ni najbolje odrezala. Koncept integritete, ki bi ga po namenu zakonodajalca morali že zdavnaj prenesti in ponotranjiti v institucijah javnega in zasebnega sektorja, je očitno nasedel na čereh preseženih miselnih vzorcev, da je mogoče javno etiko in družbeno moralo z enega samega mesta vsiliti ljudem z grožnjo kazenskih sankcij. Blagohotni namen zakonodajalca, da integriteta s »pričakovanim ravnanjem in odgovornostjo«, ne morda z neizprosnim kaznovanjem, pripomore k učinkovitosti pravne države na vseh področjih je bolj ali manj ostal monopol peščice. Napoved sedanjega predsednika KPK ob nastopu funkcije, da predvsem od sebe, sodelavcev in sodelavk pričakuje vodenje in ravnanje z zgledom je dobra iztočnica, da se bo odnos do integritete vsaj na področju boja proti korupciji izboljšal.
S pred kratkim sprejetimi spremembami zakona o integriteti naj bi tako zapihal še nov za(k)gonski »veter v jadra«, da zasidrana barka z remontnega pomola vendarle izpluje na odprto morje boja proti korupciji. Toda izkušnje so pokazale, kar sem v enem od javnih nastopov razbral tudi pri sedanjem predsedniku KPK, da je za učinkovitost v praksi vsaj toliko kot dober zakon, če ne celo bolj, pomembna kakovostna politika in izzivom časa primerna strategija boja proti korupciji. Če je takrat, ko je bila sprejeta, prevladovalo razmišljanje o integriteti kot smerokazu s puščico v eno smer, danes preprosto ne more več ponuditi uporabnih odgovorov in rešitev na nobenem področju.
Slovenija seveda ni brez odgovorov na zahtevne probleme in izzive današnjega časa. V političnem in strateškem pomenu skupnega napredka so zajeti v programskih dokumentih z dolgoročno vizijo Slovenije kot trajnostne, miroljubne, vključujoče in varne družbe prihodnosti. Z integriranim modelom trajnostne družbe in kakovostnega življenja za vse sta dolgoročna vizija in razvojna strategija Slovenije že pred leti opustili upanje, da družba v sedanjih razmerah visoke negotovosti in tveganja lahko napreduje po liniji enosmernega razmišljanja. Pri tem Strategija Slovenije 2030 poudarja, da je treba upoštevati še mednarodno sprejete obveznosti, ki zavezujejo državo in vplivajo na doseganje razvojnih ciljev. Pomeni tudi tistih, ki so z darilom integritete prvovrstna značilnost učinkovitega boja proti korupciji.
---
Mag. Bećir Kečanović z Inštituta za razvoj vključujoče družbe
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
