Eno samo življenje imamo!

Ne smemo pozabiti, da smo zdravniki šolani za varuhe življenja. Smrt je naravni proces in vsi enkrat umremo.
Fotografija: FOTO: Blaž Samec/Delo
Odpri galerijo
FOTO: Blaž Samec/Delo

Zdravnik ni enak zdravniku. Nekateri so prijazni, drugi nedostopni. Nekateri veliko znajo, drugi malo. V lokalni ali širši javnosti so lahko različno poznani in priljubljeni. Njihovo poslanstvo pa je ne glede na razlike med njimi ohranjanje človeškega življenja. Vsak od nas živi samo enkrat in samo enkrat umre. Ponovitve življenja ni.

Ker je zdravnik varuh človekovega življenja, ima od nekdaj v vseh družbah poseben, nekoliko privzdignjen položaj. Opazi se, da se zdravnikom njihov spontani družbeni položaj včasih zavida in se ga poskuša zmanjševati.

Noben laik, četudi vrhunski intelektualec, ne more razpravljati o zdravniškem delu oziroma o tem, kaj bi zdravnik moral in česa ne bi smel. Zakaj? Ker laiku manjka osebna poklicna izkušnja odnosa zdravnika z bolnikom, ki ni primerljiva z laikovo izkušnjo bolezni pri svojcu.

Zdravniško delo je zelo kompleksno. Za pravilno opredelitev bolezni je potrebno medicinsko znanje. Včasih za diagnosticiranje bolezni zadošča le pogovor z bolnikom in njegov fizikalni pregled. Pogosto je treba bolnika voditi skozi različne diagnostične postopke, ga včasih tudi hospitalizirati. V stiku z bolnikom se občuti njegovo doživljanje bolezni, njegove strahove, pričakovanja, upanja. Tudi nezaupanje, razočaranje.

Zdravnik se mora sam ali po posvetu s kolegi odločati o najprimernejšem obravnavanju bolnika, ga včasih sam zdraviti in nositi odgovornost za svoje odločitve. Srečuje se s smrtjo bolnika, z žalovanjem svojcev. Spopada se s svojimi napakami, omejenostmi. Vedno je tudi vpet v zdravstveni sistem neke družbe, ki ga lahko spodbuja ali pa tudi omejuje pri delu. Praviloma preživi več časa v delovnem okolju kot mnogi drugi ljudje drugih poklicev.

Odstopiti od aktivnega zdravljenja bolnika pomeni presoditi, kolikšna je verjetnost, da bi se bolnikovo zdravje z zdravljenjem izboljšalo, oziroma prilagoditi način zdravljenja bolezenskim ugotovitvam pri posameznem bolniku. To ne pomeni, da bolnika ne bomo zdravili. Tudi paliativno ukrepanje je zdravljenje. Zelo uspešno je lahko pri blaženju bolečine in občutka dušenja.
Oglejmo si primera dveh bolnikov iz prakse.

Prvi primer: Moškemu v poznih zrelih letih so nepričakovano, iznenada odkrili raka rebrne mrene. Aktivno zdravljenje glede na vrsto raka in razširjenost bolezni ni bilo smiselno. Odločili so se za paliativno oskrbovanje. Niti bolnik niti njegovi zdravniki pa niso razmišljali, da bi glede na prognozo bolezni oziroma neozdravljivost bolnika razmišljali o predčasni prekinitvi življenja tega bolnika, da bi ga obvarovali terminalnega razdobja njegove bolezni s težavami, ki jih bolezen lahko na koncu povzroči. Bolnik se je osredotočil, kljub slutnji svoje smrti, preostalemu življenju, kajti življenje je vendarle lepo in toliko bolj, če se v prvi osebi zaveš približevanja skorajšnje končnosti.

Drugi primer: Upokojeni kirurg v poznih osemdesetih letih starosti je začel kašljati. Obiskal je izbranega mladega zdravnika, da bi pridobil napotnico za rentgensko slikanje pljuč. Ni mu je dal, češ da vsi stari ljudje kašljajo. Kruto pravzaprav. Samoplačniško je nato slikanje pljuč vendarle opravil.

Prikazalo je kazalnike popuščanja srca. Kakšna bo nadaljnja pot tega starega zdravnika?! Ga bo zdravstvni sistem, kot ga imamo, primerno oskrboval? Bi temu lahko rekli odpis starostnika?

Prvi primer nam kaže, da človek rad živi in da je življenje vredno življenja. Drugi primer pa postavlja vprašanje klime v naši medicini in tudi družbi!

Namesto da bi se ukvarjali z aktivnim izboljšanjem sedanjega sistema obravnavanja slovenskih bolnikov, se usmerjamo, kot lahko opazimo, v milostno smrt oziroma uzakonitev evtanazije.

Problematizira se, da evtanazijo nekateri zdravniki »egoistično in sprenevedavo« odklanjajo.

Resnično pomembne problematike našega zdravstvenega sistema in družbe, kot jo prikaže drugi opisani primer, pa nikakor nočemo opaziti. Sooča nas z odklonilnim razpoloženjem do bolnika. Bolnik je postal v sistemu preprosto odveč!

Vprašanje je, kako zdravnika ponovno spodbuditi k bolj osebnemu odnosu do bolnika. Ali pa smo se že navadili na neprijazen odnos do bolnika? Nedopustno je, na primer, da smo mirno gledali, kako je sistem družinske medicine, ki je v našem zdravstvenem sistemu določen za nosilca osnovne oskrbe in nadzora bolnikov, razpadel in da nekateri bolniki ostajajo brez izbranih zdravnikov.

Mi pa se ukvarjamo z evtanazijo. Gre morda za zavestno preusmerjanje pozornosti javnosti v problem, ki v osnovi sploh ni prevladujoče strokoven zdravstven problem.

Ne smemo pozabiti, da smo zdravniki šolani za varuhe življenja. Smrt je naravni proces in vsi enkrat umremo.
Splošno se kot posamezniki dobro zavedamo, da smo gospodarji nad svojim življenjem. Večkrat živimo rizično in zdravju škodljivo. Opravičujemo se pred seboj in drugimi s pravico do izbire lastnega življenjskega sloga.

Zakaj bi bili pravzaprav kot posamezniki upravičeni, pri lastni odločitvi za svojo smrt, do pomoči zdravnika?! Gre v resnici za preložitev odgovornosti za tako odločitev s sebe na druge oziroma med njimi na zdravnika?

V našem zdravstvenem sistemu je vsekakor veliko pomembnejših problemov, ki bi jih morali prednostno rešiti. Med njimi so vse večja medsebojna odtujenost zdravnika in bolnika, predolge čakalne vrste na preiskave in zdravljenja, ki pri zaposlenih bolnikih pogosto podaljšujejo bolniški dopust, ter tudi slabo dostopna paliativna oskrba bolnikov z napredovalimi kroničnimi boleznimi, terminalnih rakavih bolnikov ter starostno oslabelih, ki so postali v osnovnih dnevnih aktivnostih odvisni od tuje pomoči.

Komentarji: