Izčrpana in podhranjena humanistična misel

Prvotno je prispevek, na temo šolske problematike, z naslovom Nam utile je zrno, dulce pleva? leta 2000 v reviji Tretji dan objavila žal že preminula profesorica kemije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani (BF UL), prof. dr. Milica Kač (1953–2014). Bila je vrhunska znanstvenica s področja kemije, hkrati pa tudi poliglotka, prevajalka, članica slovenskega združenja pisateljev, pesnikov in publicistov (PEN) ter dolgoletna predsednica založbe KUD logos. Skratka, poosebljala je ideal vsesplošne intelektualke, kar je tudi moje osebno vodilo. Živela je humanistično znanost, kar danes bolj kot kdajkoli prej najbolj potrebujemo.

S tem se postavlja vprašanje, kaj sploh potrebuje naša družba. Vprašanje, ki se ga velikokrat, veliko prevečkrat postavlja.
Najodmevnejši primer tega je bil diskurz Vlade Republike Slovenije pod vodstvom Janeza Janše o posegih v letošnji razpis za vpis na visokošolske zavode. Predstavniki oblasti so svoje akcije na tem področju argumentirali z demantiranjem že tako izčrpane in podhranjene humanistične misli v slovenskem družbenem in socialnem prostoru. Poskušali so nas prepričati, da potrebujemo več tehnikov, inženirjev, naravoslovcev in podobnih ekonomsko morda nekoliko zanimivejših poklicev. Kot naravoslovec se vsekakor strinjam, da je znanstvena in naravoslovna misel zelo pomembna. Vendar pa ne smemo pozabiti, da pozitiven napredek in spremembe lahko prinese le ob vključevanju in sodelovanju s humanističnimi pristopi, ki so ključni za uresničevanje človekovega bistva. Seveda to velja tudi obratno – humanistične ideje lahko vodijo do prebojnih rezultatov le, če se povezujejo tudi z drugimi disciplinami.

Vendar moje izkušnje kažejo, da imajo humanisti in družboslovci pogosto manj težav in zadržkov pri sodelovanju z bolj tehnično in naravoslovno usmerjenimi strokami kot obratno. Pri svojih kolegih biologih sem večkrat dobil občutek nekega mehkega zaničevanja družboslovja in humanističnih smeri ter občutek večvrednosti. To sem začutil tudi sam, ki se kljub tehnično naravoslovni izobrazbi štejem tako za humanista kot tudi naravoslovca. Veliko truda, vztrajnosti in trme sem potreboval, da so mi na matični fakulteti (Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani) dovolili zaključiti drugostopenjski študij z interdisciplinarno magistrsko nalogo, ki se ukvarja z zgodovinskim pregledom prepleta laboratorijske biologije in umetnosti v evropskem prostoru. Interdisciplinarnost je pri povezovanju različnih disciplin in prepletanju idej ter znanj ključna.



Izraz interdisciplinarnost se danes, kot še veliko drugih, uporablja zelo vsesplošno in nemalokrat z njim opletamo kot svinja z mehom. Zato je pomembno konkretneje pojasniti, kaj imamo v mislih, ko govorimo o interdisciplinarnosti. Pri povezovanju različnih disciplin se navezujem predvsem na »pravo« interdisciplinarnost. To pomeni, da če za doseganje cilja med seboj sodelujeta fizik in kemik, to ne more biti »prava« interdisciplinarnost, saj gre za povezavo sorodnih miselnih konceptov. S »pravo« interdisciplinarnostjo pa mislim predvsem na povezovanje sicer manj sorodnih disciplin, kjer iskanje stičnih točk in združevanje pogledov med področji predstavlja temelj samega projekta ali področja dela posameznika oziroma skupine.

Pozneje sem ugotovil, da je to šele majcen drobec, precej širšega in večjega problema. Za industrijo so naravoslovno-tehnična področja namreč komercialno iz razumljivih razlogov precej zanimivejša za investicije. To seveda težko trdimo za večino humanistično-družboslovnih področij, od katerih se številna ukvarjajo tudi z vsebinskimi in konceptualnimi vprašanji naravoslovja in tehnologije. Za uspešen in resničen napredek potrebujemo oboje – tako tehnologijo kot tudi kakovostne premisleke o posledicah in spremembah, ki jih tehnologija prinaša s svojim razvojem. Zato bi se mi zdelo utemeljeno, da bi država in civilna družba nekoliko več sredstev vložila v humanistično-družboslovne projekte ter tako vsaj delno uravnotežila povečan interes in vložke industrije v naravoslovno-tehnični del znanosti in raziskovanja. S tem bi zagotovila uravnotežen in učinkovit razvoj ter sodelovanje obeh panog ter tako resnično omogočila napredek, ki je danes pojmovan povsem neustrezno. Namesto tega tudi država prek različnih organov in institucij nesorazmerno in izdatno podpira delo in projekte na področju naravoslovja in tehnologije, pozablja pa na humanistično-družboslovne ideje, ki ostajajo v ozadju.

To je jasno razvidno tudi iz ugotovitev revizijskega poročila Uspešnost izvajanja programa Mladi raziskovalci slovenskega računskega sodišča iz leta 2010. V poročilu ugotavljajo, da »Kljub občasnim spremembam usmeritev glede števila vključitve mladih raziskovalcev v usposabljanje v določena znanstvena področja oziroma vede, sta bili vedno na prvem mestu po številu mladih raziskovalcev, tako v usmeritvah kot pri vključitvi v usposabljanje, tehnika in naravoslovje.« Iz poročila je jasno razvidno, da je bilo v vseh 24 letih revizije izvajanja programa delež mladih raziskovalcev s področja družboslovja in humanistike le 17,8 odstotka, v primerjavi z naravoslovjem in (bio)tehniko s kar 73,2-odstotnim deležem. Še bolj skrb vzbujajoč pa je podatek, da je bil v Sloveniji v tem obdobju v program mladih raziskovalcev vključen/-a zgolj en/-a posameznik/-ca s področja interdisciplinarnih znanosti, kar predstavlja precej manj kot 0,1 odstotka vseh mladih raziskovalcev iz programa.

Povedne so tudi ugotovitve računskega sodišča, da se v zadnjih letih program mladih raziskovalcev spet usmerja v gospodarstvo. Pri čemer je v zadnjem obdobju (2004–2008) omenjenega revizijskega poročila vlado, tako kot danes vodil Janez Janša. Podatki samega revizijskega poročila računskega sodišča zdaj segajo že več kot deset let v preteklost. Vendar je po pregledu statistike mladih raziskovalcev, objavljene na spletnih straneh Agencije Republike Slovenije za raziskovalno dejavnost (ARRS) očitno, da se tudi v zadnjem desetletju stanje ni bistveno spremenilo.

Tako se ustvarja vse večja neenakost med razvojem posameznih akademskih področij. To vodi v izčrpavanje in izginjanje humanistične misli ter krajine v slovenskem akademskem prostoru, posledice česar na koncu čuti tudi naravoslovje, tehnologija in seveda celotna družba. To se sliši kot opis nekega zelo abstraktnega problema, ki ni posebno pomemben. Največji kapital družbe so posamezniki. Ta misel je z leti uporabe in zlorabe postala že izrabljena. Pa vendar, kaj to v resnici pomeni? Po mojem prepričanju družba lahko izkoristi svoj kapital, torej posameznike le, če jim omogoči, da se razvijajo in udejstvujejo na področjih, v katerih se počutijo dobro, suvereno in ki posamezniku zagotavljajo najprimernejši način izražanja.



S tem pa pridemo do izvorne težave. Posamezniki, ki jih po naravi zelo zanima naravoslovna ali tehnična misel, so v primerjavi s svojimi humanistično-družboslovnimi kolegi pravzaprav privilegirana skupina. Precej lažje namreč najdejo sebi primerno in izpopolnjujočo zaposlitev, finančna sredstva za uresničitev svojih ciljev in idej ter ne nazadnje socialno podporo in varnost. Dočim nekdo, ki ga družba prav tako potrebuje in razmišlja nekoliko drugače, doživlja velike težave pri iskanju materialne in nematerialne podpore za svoj razvoj in eksistenco. Opisani fenomen vodi v pojav vedno več in večjih osebnih stisk, kreativnih in nekonvencionalno mislečih posameznikov. Tisti, ki pa jim to pravico uspe izboriti z lastnimi sredstvi, izpadejo kot akademska elita in uspeh na določenih področjih, potem pomeni skoraj že prestiž in luksuzno dobrino. Mar res želimo postati družba, v kateri bomo poleg ekonomske razslojenosti poglabljali še intelektualno? Mar res ne potrebujemo ljudi, ki razmišljajo o etičnih, konceptualnih, filozofskih in drugih vidikih naravoslovnega, tehničnega in inženirskega dela? Mar ne bi vsem koristilo povezovanje teh sicer nekoliko različnih miselnih konceptov in učenje drug od drugega?

Na podlagi pridobljenega znanja in izkušenj menim, da družba res potrebuje čim več različnih pogledov in pristopov. Zato upam, da bomo v prihodnje več pozornosti namenili tudi podpori humanistično-družboslovne misli, zagotovili več mest za mlade raziskovalce tovrstnih smeri. Ker brez njih si niti s temi nekaj deset dodatnimi mesti na medicinski fakulteti ter fakulteti za računalništvo in informatiko ne bomo tlakovali poti v boljšo prihodnost. Prej bo to postala pot v neznano, vožnja na slepo, ker po besedah še ene izjemne znanstvenice Temple Grandin »The world needs all kinds of minds« (»Svet potrebuje vse vrste uma«).
---
Tim Prezelj je diplomirani mikrobiolog in magister molekulske in funkcionalne biologije.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.