Ni krivo komuniciranje, krivi so nespametni ljudje

Pravica posameznika, da se ne želi cepiti, se konča s pravico cepljenega, ki noče biti izpostavljen povečani nevarnosti okužbe.
Fotografija: Necepljeni največ pripomorejo k širjenju epidemije in s tem najbolj ogrožajo tiste, ki se iz utemeljenih razlogov ne smejo cepiti. FOTO: Leon Vidic/Delo
Odpri galerijo
Necepljeni največ pripomorejo k širjenju epidemije in s tem najbolj ogrožajo tiste, ki se iz utemeljenih razlogov ne smejo cepiti. FOTO: Leon Vidic/Delo

V cestnem prometu vsakega, ki s svojim ravnanjem ogroža druge udeležence, kaznujejo. Žal sodobna družba še ni toliko dozorela, da bi enak pristop veljal tudi v zdravstvu. Vsak, ki bi se lahko cepil, pa se ni, je sokriv za številne smrti tistih, ki so žrtve epidemije covida-19 in tistih, ki so kolateralne žrtve zato, ker jim bodo zdravstvene storitve omogočene prepozno. Kriv je tudi za dodatne visoke stroške v zdravstvu in za stroške, ki zaradi nesorazmerno razširjene epidemije nastajajo v gospodarstvu. Številni nekoliko bolj odločni koraki vlade, da bi »spametovala« Slovence, naj se končno cepijo, so bili minirani. Čeprav je bilo jasno, da so ti ukrepi podobni ukrepom drugje po svetu, predvsem ukrepom v EU, so naleteli na odpor.

Dr. Saša Prešern, raziskovalec. FOTO: Hočevar Uroš/Delo
Dr. Saša Prešern, raziskovalec. FOTO: Hočevar Uroš/Delo
Čeprav cepljenju nasprotuje le manjšina prebivalstva, so ti anticepilci glasni in drug drugega podpirajo. Ko pa je ustavno sodišče odločilo, naj vlada zadrži pogoj PC za uslužbence državne uprave, sem bil presenečen in razočaran nad ustavnimi sodniki. V ločenem mnenju je svoje argumente za nasprotovanje tej odločitvi podal ustavni sodnik dr. Klemen Jaklič in razlaga, da odločitev ni skladna z ustaljeno ustavnosodno doktrino. Ustavno sodišče ni bilo dolžno presojati, ali je predpis ustavnoskladen ali ne. S svojo odločitvijo je sporočilo, da je izguba življenja in zdravja več ljudi zaradi slabe precepljenosti manjša škoda kot izguba zaposlitve za tistega uslužbenca državne uprave, ki se ne želi cepiti. S tem je, ne samo preprečilo učinkovito omejitev epidemije, ampak je hkrati dodalo vodo na mlin tistim, ki celjenju nasprotujejo. Le ugibamo lahko, kako škodljivo bo to vplivalo na ustaljeno prakso obveznega cepljenja otrok v Sloveniji. Zato obtožujem tiste ustavne sodnike, ki so s svojo odločitvijo zakrivili izgubo življenj in zdravja več ljudi zaradi slabše stopnje precepljenosti. Obtožujem jih ne kot pravnik, saj nimam teh kvalifikacij, temveč kot član družbe, ki uporablja zdrav razum.

Preseneča me, kako težko je v Sloveniji narediti enako, kot so naredili v drugih državah brez večjih težav. V ZDA je cepljenje za uslužbence zvezne državne uprave in delavce v zdravstvenem sektorju obvezno, če covida-19 niso preboleli. Če se upirajo, dobijo odpoved. V Franciji je cepljenje obvezno za delavce v zdravstvu. Vesel sem, da so v Avstriji zaprli javno življenje za tiste necepljene, ki se niso cepili zaradi lastne odločitve. Obvezno cepljenje so napovedali v Avstriji in Nemčiji. Ustavna sodišča v državah, ki uspešneje obvladujejo epidemijo, ne zaustavijo vladnih ukrepov. Žal mi je, da je mentaliteta Slovencev, glasnih posameznikov in nekaterih institucij glede cepljenja tako nedvoumno podobna kot v državah nekdanjega vzhodnega bloka in Balkana.

image_alt
Obvezno cepljenje – edini izhod?

Žal mi je, ko množice obtožujejo vlado, da je za nizko precepljenost krivo napačno komuniciranje. Ni krivo komuniciranje. Krivi so nespametni ljudje, ki jim nihče ni stopil na prste, ampak so jim dajali krila. Cepivo ni tržni artikel kot »Nespresso, what else«, ki naj ga na najprimernejši način predstavi George Clooney. Cepljenje prebivalstva naj ne bi bilo osredotočeno na marketing, ampak na informacijo. Res je, da se da informacijo podati na bolj ali manj primeren ali všečen način. Zaradi množične kritike, da je za slabo precepljenost v Sloveniji krivo napačno komuniciranje, je vlada zagotovila nekaj odličnih spotov, ki jih dnevno predvajajo na televiziji. Kljub temu pa bistvene spremembe v stopnji precepljenosti Slovencev ni mogoče zaznati.

Za spopadanje z boleznimi je pomembno, da informacija vključuje dejstva in številke. Kampanjo cepljenja proti covidu-19 ponekod v EU uspešno vodijo generali, ki niso specialisti v motivacijski komunikaciji, ampak bolj v suhoparnem ukazovanju in trdi roki. Dejstva o koristnosti cepljenja in podatki o učinkovitosti so bili tudi v Sloveniji ves čas dostopni. Očitati nekomu, da spreminja svoje sporočilo, ki je v dinamičnem procesu, kot je upravljanje epidemije covida-19, je tako, kot bi vozniku očitali, da ves čas spreminja smer in enkrat vrti volan levo, drugič pa desno. Nekateri ljudje potem res ne vedo, v katero smer naj se vrti volan. Ali kdo misli, da bi s pravo komunikacijo tak problem lahko rešili?

image_alt
Neznosna norost proticepilstva

Zdi se mi, da tudi aktivnosti varuha človekovih pravic ne »vlečejo« v smeri premagovanja epidemije. Ko v javnost prihajajo dobronamerni pomisleki varuha, da rešitve vlade o krajevnih in časovnih omejitvah gibanja niso najboljše, da pomembnih ukrepov za omejevanje epidemije ni mogoče urejati s podzakonskimi akti, da so nekatere rešitve čezmerne ali da je kazanje osebne izkaznice problematično z vidika varstva osebnih podatkov, imam občutek, da daje varuh prednost drugim prioritetam, ne zmanjšanju smrtnosti zaradi covida-19. Varuh bi imel prav, če ne bi šlo za izredne razmere. Ali res moramo imeti svobodo iti anonimno k frizerju, preden nas dajo v krsto?

Na intenzivnih oddelkih za covid-19 je 85 odstotkov pacientov necepljenih. Tam umre štirikrat več necepljenih pacientov kot tistih, ki so bili cepljeni. Morda pa je to vrsta naravne selekcije, ki je daje prednost tistim, ki zaupajo v znanost.

Necepljeni največ pripomorejo k širjenju epidemije in s tem najbolj ogrožajo tiste, ki se iz utemeljenih razlogov ne smejo cepiti. Pravica posameznika, da se ne želi cepiti, se konča s pravico cepljenega, ki noče biti izpostavljen povečani nevarnosti okužbe. Žal mi je za vse, ki so žrtve te norije in egoizma necepljenih. 

Ustavno sodišče je po dveh mesecih sprejelo sklep, da vladni odlok o PC za uslužbence državne uprave ni skladen z zakonodajo, ker manjka zakonska podlaga. Kaj pa ustava, ki določa, da se človekove pravice uresničujejo neposredno na podlagi ustave, v kar sodi tudi zavarovanje življenja in zdravja v izjemnih okoliščinah? Zato mislim, da so ustavni sodniki precej odgovorni za to stanje.

***

Dr. Saša Prešern, raziskovalec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva. 

Preberite še:

Komentarji: