O nujnosti bolnikove nadaljnje zdravstvene obravnave
Sedanji računalniški sistem e-naročanja nas odtujuje od bolnika – človeka.
Odpri galerijo
FOTO: Blaz Samec
Kot ambulantna zdravnica priznam, da zelo pogrešam vpogled in tudi vpliv na hitrost obravnavanja svojih bolnikov.
Pred dvema desetletjema smo, na primer, merili časovni interval od postavljenega suma, da gre za pljučnega raka, do začetka ustreznega zdravljenja bolezni. Prizadevali smo si, da bi bila zdravstvena obravnava čim krajša. V tistem obdobju smo zdravniki večkrat komunicirali med seboj ter vedeli, kdo je odgovoren za bolnika na primarni ravni in kdo je prevzel odgovornost za vodenje bolnika v bolnišnici.
Danes zdravstvena obravnava bolnika temelji na sistemu elektronskega, brezosebnega naročanja bolnika na preiskave in/ali na sprejem v bolnišnično obravnavanje. Ker ni več žive medsebojne zdravniške komunikacije, je dobil glavno vlogo »triažer«, ki odloči, kdaj bo diagnostična preiskava narejena ali kdaj bo bolnik sprejet v bolnišnično obravnavo. »Triažer« ostaja neviden, in kot lahko ugotovimo, opravlja zelo odgovorno delo, a brez vsake odgovornosti!
Poglejmo si primer: približno šestdeset let star bolnik, kadilec, tri mesece kašlja, opaža srage krvi v izpljunku in je postal slabše fizično zmogljiv. Na rentgenogramu prsnih organov je opaziti okroglasto spremembo v šestem segmentu levega spodnjega režnja. Pod oznako zelo hitro je s sumom, da gre za pljučnega raka, napoten na računalniško tomografijo prsnih organov oziroma CT toraxa s kontrastnim sredstvom v pričakovanju, da jo bo opravil skladno z označeno stopnjo nujnosti zelo hitro, v približno štirinajstih dneh. Prejel pa je termin za preiskavo čez dva meseca. Letos je res vroče poletje in poleti je tudi čas dopustov. Toda, ali je prav, da postane strokovnost postranskega pomena ter se »triažer« (brez vsake odgovornosti!) prilagaja predhodno omenjenim okoliščinam?
V nadaljevanju teoretično predpostavimo, da bi računalniška tomografija prsnih organov pri našem bolniku podprla sum, da ima pacient raka na pljučih. V tem primeru bi bilo treba opraviti še CT abdomna in CT glave, ki bi pojasnila razširjenost bolezni, ki je poleg tipa raka pljuč zelo pomembna pri odločitvah o najprimernejšem zdravljenju bolnika. V praksi se »staging« samodejno ne sproži ter je običajno obe omenjeni dodatni CT-preiskavi treba naknadno posebej naročati oziroma jih opravljati med bolnikovo morebitno bolnišnično diagnostiko.
Opisane zadrege bi v veliko primerih lahko rešili z medsebojno mednivojsko komunikacijo med ambulantnim zdravnikom in rentgenologom ter radiologu naknadno posredovali potrebni napotnici za dopolnitev ocene razširjenosti rakave bolezni.
Sedanji računalniški sistem e-naročanja nas odtujuje, kot lahko ugotovimo, od bolnika – človeka. V neposredni medsebojni komunikaciji bi izvrševalec preiskave morda izvedel o bolniku še kakšne podrobnosti. V našem primeru, na primer, da je bolnik priseljenec iz Bosne, da je kot delavec zaposlen že sedemnajst let pri istem slovenskem delodajalcu, da še vedno slabo razume slovenščino, da nima urejenega dodatnega zdravstvenega zavarovanja, da do zdaj ni bil še nikoli v bolniškem »staležu« ter da se boji, da bo zaradi nenadne bolezni izgubil službo.
Medicina niso, kot vidimo, samo zdravstveni postopki in morebitna zdravljenja. Medicina je pravzaprav več in se ne bi smela tako odmikati od človeka, kot se! Odgovorna bi morala ostati tudi do brezimnega bolnika, kakršen je omenjeni, ter mu zagotoviti primerno hitro obravnavo in preprečiti, da bi se diagnostika nedopustno zavlačevala.
Poseben pereči ambulantni problem so tudi številni kronični srčni bolniki s popuščanjem srca. Čeprav so imeli nekateri že opravljene različne posege na srcu, večinoma nimajo svojega kardiologa, kot imajo, na primer, pljučni bolniki pulmologa, ki bi jim sproti glede na klinično stanje prilagajal zdravljenje srčnega popuščanja. Vodijo jih izbrani zdravniki.
Če se bolnikom stanje poslabša, se jih v Ljubljani s stopnjo nujnosti lahko zelo hitro usmeri na posvet v kardiološko ambulanto na Polikliniki v Ljubljani. Ne morejo pa se tja napotiti pod nujno oziroma na takojšen pregled. V nujnih primerih se poslabšane bolnike napoti na internistično prvo pomoč, kjer pogosto več ur čakajo na zdravstveno pomoč, potem pa ta, ko pridejo na vrsto, ni vedno strokovno najustreznejša za oceno njihovega srčnega stanja. Zgodi se, da je dežurni zdravnik na internistični prvi pomoči na primer hematolog, ki nima veliko izkušenj s srčnim popuščanjem.
O takšni dnevni praktični problematiki, ki jo verjetno zaznavajo tudi drugi zdravniki na primarni oziroma ambulantni ravni, bi morali medsebojno razpravljati. Molk med nami in brezosebnim e-naročanjem bolnikov na preiskave in/ali za sprejem v bolnišnico bi morali prekiniti. Načrtno bi morali poživiti komunikacijo med zdravniki. Zaustaviti bi morali v zadnjem času prisoten bolesten formalističen strah pred preskakovanjem čakalnih vrst. Strokovnost bi morala postati merilo odločanja. Bolnik s pljučnim rakom na preiskave ne more čakati.
Bolnikom s poslabšanjem kroničnega popuščanja srca, ki ga izbranemu zdravniku ne uspe urediti, bi morali omogočiti nujno konzultacijo s kardiologom, ki se s popuščanjem srca poglobljeno ukvarja. Takšen dostopen nujni kardiolog bi tudi na primarni ravni olajšal hospitaliziranje takšnih bolnikov, kadar to potrebujejo, kar je zdaj v ambulantni praksi velik problem.
Na koncu naj ugotovim, da bi morali zamrlo komunikacijo med zdravniki obuditi. Spodbujati bi jo morali predvsem predpostavljeni, ki bi morali biti dovzetni za praktična opažanja podrejenih pri njihovem delu ter si želeti izboljšati sistem zdravstvenega obravnavanja bolnikov, ki pri nas trenutno ni optimalen, kar vsi vemo, a se večinoma počutimo nemočne, da bi kaj spremenili.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Pred dvema desetletjema smo, na primer, merili časovni interval od postavljenega suma, da gre za pljučnega raka, do začetka ustreznega zdravljenja bolezni. Prizadevali smo si, da bi bila zdravstvena obravnava čim krajša. V tistem obdobju smo zdravniki večkrat komunicirali med seboj ter vedeli, kdo je odgovoren za bolnika na primarni ravni in kdo je prevzel odgovornost za vodenje bolnika v bolnišnici.
Danes zdravstvena obravnava bolnika temelji na sistemu elektronskega, brezosebnega naročanja bolnika na preiskave in/ali na sprejem v bolnišnično obravnavanje. Ker ni več žive medsebojne zdravniške komunikacije, je dobil glavno vlogo »triažer«, ki odloči, kdaj bo diagnostična preiskava narejena ali kdaj bo bolnik sprejet v bolnišnično obravnavo. »Triažer« ostaja neviden, in kot lahko ugotovimo, opravlja zelo odgovorno delo, a brez vsake odgovornosti!
Poglejmo si primer: približno šestdeset let star bolnik, kadilec, tri mesece kašlja, opaža srage krvi v izpljunku in je postal slabše fizično zmogljiv. Na rentgenogramu prsnih organov je opaziti okroglasto spremembo v šestem segmentu levega spodnjega režnja. Pod oznako zelo hitro je s sumom, da gre za pljučnega raka, napoten na računalniško tomografijo prsnih organov oziroma CT toraxa s kontrastnim sredstvom v pričakovanju, da jo bo opravil skladno z označeno stopnjo nujnosti zelo hitro, v približno štirinajstih dneh. Prejel pa je termin za preiskavo čez dva meseca. Letos je res vroče poletje in poleti je tudi čas dopustov. Toda, ali je prav, da postane strokovnost postranskega pomena ter se »triažer« (brez vsake odgovornosti!) prilagaja predhodno omenjenim okoliščinam?
V nadaljevanju teoretično predpostavimo, da bi računalniška tomografija prsnih organov pri našem bolniku podprla sum, da ima pacient raka na pljučih. V tem primeru bi bilo treba opraviti še CT abdomna in CT glave, ki bi pojasnila razširjenost bolezni, ki je poleg tipa raka pljuč zelo pomembna pri odločitvah o najprimernejšem zdravljenju bolnika. V praksi se »staging« samodejno ne sproži ter je običajno obe omenjeni dodatni CT-preiskavi treba naknadno posebej naročati oziroma jih opravljati med bolnikovo morebitno bolnišnično diagnostiko.
Opisane zadrege bi v veliko primerih lahko rešili z medsebojno mednivojsko komunikacijo med ambulantnim zdravnikom in rentgenologom ter radiologu naknadno posredovali potrebni napotnici za dopolnitev ocene razširjenosti rakave bolezni.
Sedanji računalniški sistem e-naročanja nas odtujuje, kot lahko ugotovimo, od bolnika – človeka. V neposredni medsebojni komunikaciji bi izvrševalec preiskave morda izvedel o bolniku še kakšne podrobnosti. V našem primeru, na primer, da je bolnik priseljenec iz Bosne, da je kot delavec zaposlen že sedemnajst let pri istem slovenskem delodajalcu, da še vedno slabo razume slovenščino, da nima urejenega dodatnega zdravstvenega zavarovanja, da do zdaj ni bil še nikoli v bolniškem »staležu« ter da se boji, da bo zaradi nenadne bolezni izgubil službo.
Medicina niso, kot vidimo, samo zdravstveni postopki in morebitna zdravljenja. Medicina je pravzaprav več in se ne bi smela tako odmikati od človeka, kot se! Odgovorna bi morala ostati tudi do brezimnega bolnika, kakršen je omenjeni, ter mu zagotoviti primerno hitro obravnavo in preprečiti, da bi se diagnostika nedopustno zavlačevala.
Poseben pereči ambulantni problem so tudi številni kronični srčni bolniki s popuščanjem srca. Čeprav so imeli nekateri že opravljene različne posege na srcu, večinoma nimajo svojega kardiologa, kot imajo, na primer, pljučni bolniki pulmologa, ki bi jim sproti glede na klinično stanje prilagajal zdravljenje srčnega popuščanja. Vodijo jih izbrani zdravniki.
Če se bolnikom stanje poslabša, se jih v Ljubljani s stopnjo nujnosti lahko zelo hitro usmeri na posvet v kardiološko ambulanto na Polikliniki v Ljubljani. Ne morejo pa se tja napotiti pod nujno oziroma na takojšen pregled. V nujnih primerih se poslabšane bolnike napoti na internistično prvo pomoč, kjer pogosto več ur čakajo na zdravstveno pomoč, potem pa ta, ko pridejo na vrsto, ni vedno strokovno najustreznejša za oceno njihovega srčnega stanja. Zgodi se, da je dežurni zdravnik na internistični prvi pomoči na primer hematolog, ki nima veliko izkušenj s srčnim popuščanjem.
O takšni dnevni praktični problematiki, ki jo verjetno zaznavajo tudi drugi zdravniki na primarni oziroma ambulantni ravni, bi morali medsebojno razpravljati. Molk med nami in brezosebnim e-naročanjem bolnikov na preiskave in/ali za sprejem v bolnišnico bi morali prekiniti. Načrtno bi morali poživiti komunikacijo med zdravniki. Zaustaviti bi morali v zadnjem času prisoten bolesten formalističen strah pred preskakovanjem čakalnih vrst. Strokovnost bi morala postati merilo odločanja. Bolnik s pljučnim rakom na preiskave ne more čakati.
Bolnikom s poslabšanjem kroničnega popuščanja srca, ki ga izbranemu zdravniku ne uspe urediti, bi morali omogočiti nujno konzultacijo s kardiologom, ki se s popuščanjem srca poglobljeno ukvarja. Takšen dostopen nujni kardiolog bi tudi na primarni ravni olajšal hospitaliziranje takšnih bolnikov, kadar to potrebujejo, kar je zdaj v ambulantni praksi velik problem.
Na koncu naj ugotovim, da bi morali zamrlo komunikacijo med zdravniki obuditi. Spodbujati bi jo morali predvsem predpostavljeni, ki bi morali biti dovzetni za praktična opažanja podrejenih pri njihovem delu ter si želeti izboljšati sistem zdravstvenega obravnavanja bolnikov, ki pri nas trenutno ni optimalen, kar vsi vemo, a se večinoma počutimo nemočne, da bi kaj spremenili.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
