Položaj Slovenije

Slovenija na mednarodnem prizorišču deluje predvsem v okviru dveh velikih povezav – Evropske unije in Nata. Obe bistveno določata finančno, obrambno in zunanjo politiko Slovenije, medtem ko Slovenija – tudi po svoji krivdi – ne vpliva na njuno politiko. Slovenija lahko potemtakem samo strmi ob najnovejšem dogajanju med ZDA in Francijo ter ob dogodkih, ki pretresajo Nemčijo. Da o zavezništvih znotraj EU sploh ne govorimo. K politični dinamiki v ZDA in EU (pa v preddverju EU, na Balkanu) pripomore množično preseljevanje iz južnoameriških, srednjeameriških, bližnjevzhodnih, severnoafriških in srednjeazijskih držav.
 

Zunanjepolitični kontekst

Napoved francoskega predsednika Emmanuela Macrona o nujnosti samostojne evropske vojaške organizacije, ki bi se lahko zoperstavljala Kitajski, Rusiji in ZDA, je tudi posledica napovedi, da bodo ZDA izstopile iz Sporazuma o jedrskih silah srednjega dosega (INF), ki so ga s Sovjetsko zvezo podpisale leta 1987. Ameriški predsednik se je na izjave francoskega kolega odzval z izjavo, naj Evropejci rajši, kot da ustanavljalo svojo vojsko, poravnajo svoje obveznosti do Nata oziroma prispevajo več denarja za skupno obrambo. Besedna vojna in različna pogajanja pod njeno površino so kajpada tudi rezultat nemira, ki ga povzroča brexit.

Po odhodu Velike Britanije bi edina evropska jedrska sila ostala Francija, kar delno vpliva tudi na razpoloženje vojaško slabotnejše in gospodarsko močnejše Nemčije: Francozi se po vsem videzu – bolj kot prej – počutijo odgovorni za evropske vojaške zadeve. Njihovo razmišljanje najbrž tudi ni brez povezave s tradicionalnim distanciranjem do ZDA, ki se ga spominjamo iz De Gaullovih časov in iz časa, ko je Francija omejila svoje sodelovanje z Natom.

​Ameriški poznavalci, recimo Yascha Mounk s harvardske univerze, so zaskrbljeni zaradi negotovosti, ki jo je s svojim odstopom s predsedniškega položaja v CDU povzročila Angela Merkel. Mounk, ki misli, da bo zgodovina do Merklove strožja, kot si večina predstavlja danes, pravi, da nemška kanclerka ni našla zadovoljivih odgovorov na tri evropske krize: upirala se je reformi EU v zvezi z evrsko krizo, državljanom ni znala razložiti svoje politike glede migracij in ni se uprla avtoritarnim populistom na Poljskem in na Madžarskem.

Ob vsej zaskrbljenosti zaradi migracijskega navala v Evropi bi morali biti pozorni tudi na »karavane« južnoameriških migrantov.
Ukrepi Združenih držav – ki jih Trump ponavlja za Obamo – so, kot piše Stephanie Leutert, na neki način model za evropske ukrepe: krepitev mejnih kontrol, registracija prošenj za azil v državah izvora, programi pomoči in investicije v državah, ki proizvajajo izseljence.
 

Resne pomanjkljivosti

To je zdaj kontekst slovenske zunanje politike. Že na prvi pogled je jasno, da ta politika vsebuje nekatere resne pomanjkljivosti. V javnosti nekako velja vtis, da je Slovenija na mednarodnem prizorišču še kar uspešna, vendar se med pozitivnimi značilnostmi njenega položaja največkrat omenjajo slovenski športniki in slovenski turizem. Negativne značilnosti slovenskega mednarodnega položaja pa so naslednje:

1. Slovenija se zaradi svojih fizičnih (velikost) in političnih oziroma strankarskih pomanjkljivosti še vedno spopada s problemom (ne)prepoznavnosti.
2. Težave v diplomaciji.
​3. Težavni odnosi s Hrvaško.
4. Politični oziroma ideološki pritiski k mednarodni izolaciji, pojmovanje Slovenije kot srednjeevropske izjeme.
5. Pomanjkanje prijateljskih stikov z drugimi državami, predvsem z ZDA.
6. Nejasni signali glede sodelovanja v Natu (pobude levice).
7. Nejasno stališče do bližnjevzhodne krize in migracij (marakeška deklaracija).
8. Zavračanje politike EU in pomanjkanje pobud glede prihodnosti.
 

Rušenje strateških pridobitev

Seveda je Slovenija danes manj zanimiva, kot je bila nekoč, saj se je – tudi zaradi zapletov s Hrvaško in ambicioznejše politike sosednje države, predvsem pa zaradi malomarnosti pri uveljavljanju strateških prednosti, na primer v zvezi s pristaniščem Koper – nekako izčrpala njena pedagoška vloga v zvezi z jugoslovansko krizo.

Na evropskem prizorišču nima posebno bleščečih zastopnikov ali nalog (kot jih je imela v času predsedovanja OVSE in EU), v političnem pogledu se je kompromitirala zaradi proruske politike in zaradi zaustavljanja privatizacije. Slovenska diplomatska predstavništva fizično propadajo, naši diplomati, denimo v ZDA, ne uživajo vrhunskega ugleda.

V odnosih s Hrvaško se slovenska politika ni znala distancirati od nerešljivih zadev in poiskati skupne interese, ki vsekakor obstajajo. Sporočila, ki prihajajo iz Ljubljane, marsikoga zmedejo, saj je videti, kot da se ima Slovenija za svetilnik napredka v morju nazadnjaških sosednih držav. Medtem ko so bili slovenski državniki med letoma 1992 in 2008 vsaj štirikrat na pogovorih v Beli hiši in sta Slovenijo obiskala vsaj dva ameriška predsednika, v odnosih po letu 2008 vlada tišina.

V najnovejšem času se – v ognju levičarske retorike – rušijo strateške pridobitve, kot je, denimo, zavezništvo s članicami Nata. Namesto da bi si prizadevala za posebno evropsko deklaracijo o migracijah, Slovenija niha med Globalnim dogovorom in izstopom iz njega. Sicer bi morala na vsakem sestanku evropskega sveta predlagati izvirno rešitev, ki bi bila v interesu večine ali vsaj srednjeevropskih držav.

***

Dr. Dimitrij Rupel je pisatelj, publicist in nekdanji zunanji minister

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.