Resnica o genocidu in problemu vesti

Vojna in genocid sta v mednarodnem pravu največja zločina, s katerima se sooča človeštvo tako v svoji zgodovini kot danes. Do njiju bi morala imeti človeštvo in še posebej civilizacija ničelno toleranco.

Zadnja si je vsaj za nekaj časa po človeško in materialno uničujoči drugi svetovni vojni to ime zaslužila, kot dokazujejo ustanovna listina OZN, razvoj mednarodnega humanitarnega in vojnega prava, nenazadnje ne gre pozabiti niti na slovensko ustavo in njeno notranjo pravno oziroma kazensko ureditev, ki sankcionirata tovrstne zločine.

Seveda je treba posebej izpostaviti mednarodno zavezujočo konvencijo o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948, pod katero se je podpisalo 153 držav, med njimi tudi Izrael, ki izvaja genocid, in ZDA, ki to državo pri tem brez zadržkov materialno in politično podpirajo.

Dodajmo, da je za omenjeno konvencijo zaslužen poljski pravnik Raphael Lemkin, tudi sam Jud, ki je preživel holokavst.

Zasnoval jo je že leta 1942, med izvajanjem nacističnega genocida nad njegovim ljudstvom. Danes se obrača v grobu, ko njegova država brez kakršnekoli slabe vesti nad Palestinci izvaja genocid, kakršnega je pred tem doživela sama, in ko po besedah palestinsko-ameriškega misleca Edwarda Saida spremljamo to, »kako nekdanje žrtve povzročajo nove«.

Da sta javna televizija oziroma voditeljica Odmevov povabili v oddajo skrajno desnega politika Branka Grimsa, ki praktično opravičuje genocid nad palestinskim narodom, govori o tem, da sta sami brez moralnega kompasa s tem, ko dodajata h globalni (evropski) krizi moralnosti in človečnosti. Gre za politika, ki tako kot njegov nadrejeni voditelj brez kakršnihkoli moralnih ali političnih zavor podpira avtoritarno politiko Benjamina Netanjahuja in »dokončno rešitev« palestinskega problema po zgledu drugih podobnih primerov v stari in novejši zgodovini, od armenskega do zadnjega v Srebrenici, ki jih države, ki so jih zagrešile, podobno kot danes nad Palestinci, zanikajo.

Za razliko od prejšnjih genocidov današnja informacijska tehnologija omogoča, da v realnem času spremljamo grozote množičnih smrti v Gazi in na Zahodnem bregu, in tako se ni mogoče sprenevedati. Kako da zanikovalci aktualnega genocida ne verjamejo svojim očem, ko pa njegovi izvajalci z Netanjahujem in ministri njegove vlade na čelu sami nedvoumno izjavljajo namero, da je njihov cilj biblijsko zamišljen veliki Izrael, ki mu je pri uresničevanju tega cilja palestinsko ljudstvo napoti.

Grims, na primer, ni v Odmevih niti z eno besedo pokazal elementarne človeške sočutnosti, kakršno z ogrožanjem lastnega življenja udejanja kirurg slovenskih korenin Tom Potokar v porušenih bolnišnicah v Gazi, ob nezadostni medicinski opremi in pomanjkanju zdravil. Gaza danes spominja na Guernico, varšavski geto, Coventry, Grozni, Hirošimo, Nagasaki in številna druga podobna mesta v preteklosti.

V Gazi po 19 mesecih gledamo na desettisoče umorjenih otrok in žensk, zavitih v bele rjuhe, uničevanje zdravstvene in šolske infrastrukture skupaj z ljudmi, pobijanje novinarjev, zdravstvenega osebja, humanitarnih delavcev, uporabo civilistov za živi zid in drugo. Samo prejšnji teden je izraelsko bombardiranje vzelo 750 palestinskih življenj in pustilo za sabo 2000 ranjenih, večinoma otrok in žensk.

Po pisanju ugledne britanske revije The Economist je izraelska vojska, ki se sama razglaša za najbolj moralno (!) na svetu, v sedanji vojni pobila najmanj 109.000 Palestincev, kar je precej večja številka od tiste, ki jo navajajo palestinske zdravstvene oblasti, in predstavlja pet odstotkov (!) prebivalstva pred vojno. Poleg tega je Izrael premestil 90 odstotkov prebivalcev v Gazi in porušil ali poškodoval enak delež stanovanjskih enot.

Omenjeni reviji bi težko očitali »politikantstvo«, kot to Grims z moralno nesprejemljivim govorjenjem očita predsednici Slovenije Nataši Pirc Musar, ki je kot prva med evropskimi državniki jasno povedala, da gre za genocid. Same besede seveda ne bodo dovolj, vendar je z njimi predsednica ponudila Evropi (EU) priložnost, da jih spremeni tudi v dejanja, ki bodo genocid preprečila ali ustavila. Izrael je po besedah glavnega geopolitičnega komentatorja pri New York Timesu Toma Friedmana, Američana judovskih korenin, v zadnjih letih mutiral od sekularnega nacionalističnega (cionističnega) v judovsko supremacistično vladavino. Skratka, Izraela, ki sta ga prej poznala vsaj ta pisec in Amerika, enostavno ni več.

Evropa ima to moč, da kaj naredi, bodisi da gre za ekonomski ali politični pritisk (sankcije), vsekakor pa tudi z odtegnitvijo vojaške podpore v orožju. Čas, ko Evropa lahko še kaj naredi, se hitro in morda nepovratno izteka. Kako si bo zgodovina zapomnila predsedničine besede, ni težko napovedati, prav tako pa ne sramotnega mesta, ki si ga zasluži njen obrekovalec, zlasti če bo Evropa še naprej samo nemo spremljala odvijajočo se palestinsko in človeško tragedijo.

Za omenjenega politika, ki ima družboslovno izobrazbo, je nenazadnje skrajno zavržno in strokovno skromno, če že ne zavajajoče, njegovo poljubno obravnavanje genocida. Od njega bi bilo tudi sicer naivno pričakovati, da bi se pustil poučiti od več izraelskih svetovno referenčnih izvedencev za genocid, ki na primeru Gaze prepoznavajo »šolski primer genocida«.

Njegov nadrejeni strankarski vodja ga je razumljivo podprl in namesto genocida nad Palestinci preusmeril »genocid« na povojne množične umore »Slovencev nad Slovenci«, ki so se v resnici zgodili, nimajo pa seveda nobene podlage v definicijah tega pojava v literaturi ali spodobni (argumentirani) politični naraciji. Podoben problem ima Anže Logar, ki bo s sodbo o genocidu raje počakal, dokler se o njej ne bo izreklo mednarodno sodišče. Takrat bo lahko prepozno ugotovil, da se je ta v resnici zgodil, bodisi ga bo zanikal.

Grims je šel še naprej, ko si je poleg slovenskega preprosto izmislil še genocid nad belopoltimi državljani, ki da se ta čas odvija v Južni Afriki. Politik skrajne politične stranke pri tem ni izviren, to je enostavno prepisal od Donalda Trumpa, kar mu je prišepnil Elon Musk, ki je prej živel v »belski« Južni Afriki in ni trpel vladavine Nelsona Mandele. Ugledni novinar Adam Roberts, zaposlen pri reviji The Economist, ki bi ji težko očitali levičarsko propagando, je štiri leta poročal iz Južne Afrike in ima govorjenje o genocidu v tej državi najmanj za lažnivo.

Prav je, da namesto domačim zanikovalcem genocida prisluhnemo izraelskim avtoritetam. Mislim na svojevrsten »uporabni idiotizem«, kot ga poznamo iz Stalinovih časov, pri slovenski desnici pa gre za to, da se z zanikanjem genocida udinja Netanjahuju, ki v resnici ne skriva genocidne namere njegove vlade (države) nad palestinskim ljudstvom.

Netanjahu je večkrat izrecno omenil to namero, spomnimo na izjavo v knesetu, da je namen vojne vojaško uničenje vseh poslopij v Gazi, da se tja ne bodo mogli Palestinci nikoli več vrniti. Podobne izjave sta izrekla minister za kmetijstvo (!) Avi Dihter, da izvaja Izrael v Gazi drugo nakbo, ki bo še hujša od prve iz leta 1948, ko so izgnali 750.000 Palestincev z njihove zemlje, in finančni (!) minister Becalel Smotrič s podobno izjavo, da je treba Gazo »popolnoma uničiti«.

O genocidu pa govorijo tudi ugledni Izraelci, ki mu nasprotujejo. Vzemimo besede nekdanjega predsednika vlade Ehuda Olmerta, da gre za nepremišljeno, neomejeno in brutalno zločinsko pobijanje civilistov. Eden od izraelskih znanstvenikov, ki raziskuje primerjalne genocide, pravi, da ne pozna niti enega (!) na tem področju, ki bi dvomil, da smo v Gazi priča genocidu. Nekdanji »heroj« iz Gaze Jair Golan je izrazil mnenje, da se Izrael z vojno spreminja v mednarodnega parija, ki vedno bolj spominja na Južno Afriko v času rasističnega belskega režima. Po njegovem se normalna država ne bojuje s civilisti in za hobi pobija otroke. Celo posebni odposlanec Donalda Trumpa, ki ga naša desnica obožuje, Steve Witkoff ni mogel mimo tega, da se Izrael ni pripravljen odpovedati nadaljevanju vojne do konca.

Seveda je paradoks in napaka zgodovine, ki ne tako redko dela vijuge, da sedi nekdo v evropskem parlamentu, ki dolguje svoj nastanek (za)obljubi o »nikoli več«, se pravi vojn in genocidov! Orwell bi kajpada hitro prepoznal, da gre pri zanikovalcih genocida za propagando, ki je lastna avtoritarnemu mišljenju in politiki, upoštevanje realnih dejstev pa spada v demokracijo. Molk ali zanikanje tega, kar se danes dogaja v Gazi, prav tako naseljenskega ropanja palestinske zemlje na Zahodnem bregu, po vseh moralnih normah in zakonih človečnosti spreminja njihove zagovornike v sokrivce. V tem času me pri nas preseneča in žalosti dejstvo, da ob grozodejstvih v Gazi in tem, da jih slovenska (skrajna) desnica podpira, molčijo tisti, ki so v prejšnjem režimu Orwellovo misel pogumno predstavljali in uporabljali pri njegovi kritiki.

Ali bo mednarodna skupnost, predvsem je na vrsti Evropa, zaustavila genocid, je ta čas odprto vprašanje. Palestinci, tako kot nekoč Judje in Bošnjaki, opažajo, da svetu ni mar zanje in da jih prepušča tragični usodi, tudi če jih bodo pobili ali izstradali do zadnjega, kot se je izrazila mati petih otrok. Tudi lakoto, kot nekoč Stalinov režim v Ukrajini, uporablja izraelska vojaška strategija kot učinkovito orožje.

V slabo tolažbo, čeprav ni zanemarljiva, nam je lahko, da pozna človeštvo najmanj dve moralni in na resnico oprti instanci, to sta zgodovina, ki beleži vse in si zapomni, kako so ljudje prestali test humanosti, in vest, ko bodo potomci spraševali svoje starše in stare starše, na katero stran (ne)človečnosti so se v tej vojni postavili. Tako kot je po drugi svetovni naslednja nemška generacija, ne tudi italijanska, spraševala svoje starše, kako so se odzvali na nacizem.

***

Rudi Rizman, zaslužni profesor sociologije in politologije, Univerza
v Ljubljani.