Začnimo zaupati najboljšim in najpogumnejšim

Ko sem se na začetku devetdesetih let vozil po hrvaškem otoku Krk, sem imel občutek, kot da sem vstopil v cono somraka, ki je spominjala na Ceausescujevo Romunijo. Od vojne že precej razrvana Hrvaška je resnično delovala depresivno in zapuščeno. Ceste in nasploh infrastruktura so propadali, hoteli, tisti, ki so sploh obratovali, so delovali kot sindikalni domovi iz sedemdesetih let, v počitniških objektih je bilo mogoče videti neskončno število razseljenih beguncev. Turistov ni bilo.

Trideset let pozneje je slika diametralno nasprotna. Ko prečkaš Krški most, te najprej šokira ogromna količina pločevine, ki vozi nasproti in v kateri se prevažajo turisti od Nemčije, Avstrije in Slovenije, pa vse do Francije, Danske in Litve. Po nekaj kilometrih vožnje zagledaš velike jumbo plakate, ki oglašujejo najem luksuznih vil, ki niso nič manj nobel od tistih v Key Biscaynu ali Monte Carlu. Ali pa nove hotelske komplekse, precej bolj estetske in šarmantne od tistih v Španiji, denimo. Nove, kakovostne restavracije rastejo kot gobe po dežju, tu so še moderni trgovski centri, visokokakovostni avtokampi z mobilnimi hišicami in še bi lahko našteval.

Po drugi strani smo v Sloveniji zaspali na lovoriki »najuspešnejše tranzicijske države«, ki so nam jo nalepili še v devetdesetih letih. Naš razvoj se je od takrat upočasnil, prehitevati so nas začele številne tranzicijske države, pred katerimi smo imeli veliko prednost, denimo Češka, Poljska in Estonija, zadnje čase tudi Hrvaška.

A kje so vzroki za to? Najprej morda nekaj statistike. Slovenija se že tradicionalno uvršča med najmanj uspešne države po merilu črpanja evropskih sredstev. Če se osredotočim le na obdobje 2014–2020: tedaj nam je bilo na voljo približno 3,3 milijarde evrov, od tega smo v Bruselj podali zahtevo za izplačilo vsega 310 milijonov evrov teh sredstev – torej za manj kot deset odstotkov!

Po drugi strani je bilo v istem obdobju Hrvaški na voljo slabih 11 milijard evrov. Od tega so sklenili za kar 13,4 milijarde evrov pogodb, kar je za skoraj 125 odstotkov dodeljenih sredstev. To nam pove najmanj dvoje: Hrvati znajo evropska sredstva bolje črpati in so pri tem tudi drznejši.

Gremo naprej. Medtem ko v Sloveniji še vedno s šampanjcem proslavljamo vsakih deset kilometrov na novo zgrajene avtoceste, kot bi bili v kakšni Ugandi – pa nimam nič proti Ugandi –, so Hrvati, kot bi mignil, z avtocesto povezali skoraj celotno jadransko obalo, medtem zgradili še prestižni Pelješki most in bodo v roku dveh let ukinili vse cestninske postaje ter uvedli elektronski sistem cestninjenja. S tem bodo zelo povečali pretočnost prometa.

Pa pri nas? No, pri nas imamo med Postojno in Jelšanami, se pravi na vsaj poleti eni izmed najbolj obremenjenih prometnic v državi dobesedno črno luknjo – dobrih 40 kilometrov vaške ceste. Pristojni pa so na vprašanje, zakaj zaboga tu še ni avtoceste, odgovarjajo, da ta ni v strateškem interesu. Kako, prosim? Mar sramota, ki je vidna več sto tisoč turistom, ki vsako leto skozi Slovenijo potujejo proti »modernejši in razvitejši« Hrvaški, ni dovolj močan argument za spremembo definicije strateškega interesa?

To nas vodi do naslednje pomembne razlike med državama: medtem ko se v Sloveniji že skoraj histerično držimo paragrafov in se ustrašimo vsakega mejaša, ki mu zaradi gradnje javnega dobra (beri avtocestnega omrežja) grozi razlastitev njegove parcele, so naši južni sosedje do takih nebodijihtreba bistveno bolj neizprosni: ko gre za javni interes – kar avtocestno omrežje vsekakor je – se mu mora zasebni interes brezpogojno umakniti. Seveda bo zasebnik tudi na Hrvaškem za razlaščeno nepremičnino prejel ustrezno odškodnino, razlika pa je v tem, da cenkanje za njeno višino s pravnimi sredstvi tam nikakor ne more iti na račun ažurnosti gradnje avtocestnega omrežja.

Prav to nespametno zatekanje k pravnemu radikalizmu je bilo vzrok za še en (vsaj trenutni) poraz v odnosu z našo južno sosedo. V mislih imam arbitražno razsodbo o meji med državama iz leta 2017, o kateri je Hrvaška že vsaj stokrat jasno izjavila, da je, ker je Slovenija kršila arbitražni postopek, preprosto ne bo spoštovala.

Ne da bi se tu spuščal v podrobnejšo pravno razpravo o pomenu omenjene razsodbe, pa je nekaj jasno kot beli dan: v mednarodnem pravu ga ni junaka (beri: organa, ki bi monopoliziral sredstva prisile), ki bi državo lahko prisilil k spoštovanju odločbe mednarodnega tribunala. Še posebno če si to želi država z majhnim mednarodnim vplivom, kot je to Slovenija. Hrvaška seveda dobro ve, da je mednarodno pravo tako brezzobo, da lahko mirno taktizira in lobira, ter tako krepi svoj položaj v tem sporu.      

In tu smo pri naslednjem pomembnem elementu, ki razdvaja državi: pri svetovljanstvu in samozavesti. Znano je, denimo, da imajo hrvaški diplomati veliko več mednarodnih izkušenj kot slovenski, narejene imajo boljše diplomatske šole, imeli so boljše učitelje, imajo boljše mednarodne zveze in praviloma več diplomatskega talenta.

Zelo velika težava Slovenije na vseh področjih družbenega udejstvovanja – ne le v politiki in diplomaciji – je ta, da v svet pošilja sicer zelo delovne, pridne, formalno dobro izobražene strokovnjake, ki pa jim krvavo primanjkuje študijskih, praktičnih in predvsem »real life« izkušenj iz tujine. Marsikdo, ki se znajde v tujini, zato deluje kot preplašena osnovnošolka z debelimi knjigami in prevelikimi naočniki, na katero prežijo z vsemi žavbami namazani sošolke in sošolci.

Drugače povedano: Slovenije ne moreš dobro zastopati niti v Celovcu, kaj šele v Bruslju, Londonu ali New Yorku, če ne premoreš tiste pozitivne arogance, tiste avtentične samozavesti, ki ti jo lahko da le kombinacija značaja in mednarodnih izkušenj ter s katero narediš na sogovornika, ki je lahko še taka avtoriteta, vtis, da ga sicer spoštuješ, a da se ga ne bojiš. Da sta (vsaj) v isti ligi. No, takih svetovljanskih strokovnjakov imajo Hrvati veliko več kot Slovenci, ki se še tistih nekaj malega, kar jih imamo, raje znebimo, recimo zato, ker ne prenesemo, da so dobro plačani. Abotno, otročje in tipično slovenceljsko.

Če želimo, da nas naši južni sosedje in tudi številni drugi ne bi več tako nesramno prehitevali po levi in po desni, se moramo čim prej odločiti: bomo nadaljevali svojo pot provincialnih povprečnežev v coni udobja in stagnirali, kot to počnemo že nekaj let, ali bomo končno začeli zaupati res najboljšim in najpogumnejšim med nami in tako začeli nov vzpon?

***

Boštjan J. Turk je magister pravnih znanosti in predavatelj na Fakulteti za management in pravo Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.