Življenje v času ekološke kataklizme
Zgodovina človeške iznajdljivosti nas uči, da bomo kot vrsta najbrž preživeli. A preživeli bodo naseljevali radikalno drugačen svet.
Odpri galerijo
FOTO: Reuters
Dark Mountain Project je globalna mreža pisateljev, mislecev in umetnikov, ki se že skoraj desetletje kreativno spopada z globalno okoljsko krizo in postopnim propadanjem naše civilizacije. Ko sem pred kratkim bral njihov ustanovni manifest, ki sta ga Paul Kingsnorth in Dougald Hine spisala leta 2009, sem v prenekaterem odstavku prepoznaval svoja lastna občutja in pomisleke. Čeprav je Dark Mountain Project za številne nevaren projekt, ki ruši ustaljene forme »mainstream« okoljevarstvenega aktivizma, ga sam prej razumem kot čustveno in duhovno zrel glas razuma.
Izhodišče esejističnega, literarnega in umetniškega ustvarjanja članov projekta ni le zavedanje, da so podnebne spremembe in množično izumrtje življenja na zemlji v polnem teku, ampak predvsem, da sta globalna ekološka kataklizma in konec človeške civilizacije, kot jo poznamo, neizogibna. Tudi če v tem trenutku povsem prenehamo intenzivno živinorejo, s sežiganjem fosilnih goriv in brezbrižnim onesnaževanjem, ne moremo več ustaviti taljenja polarnega ledu in postopnega segrevanja planeta, ki bo človeštvo pahnilo v družbeno-politični kaos. Znanost to dobro ve, a se boji, da bi resnica laike oropala vsakršnega upanja in zatrla njihovo željo po zmernih spremembah, ki so vendarle dobrodošle. Ker temè, v kateri živimo in ki prihaja, ne moremo ukrotiti, jo moramo iskreno sprejeti in se z njo naučiti živeti, pravita Kingsnorth in Hine. To pa zahteva streznitev, bolečino, žalovanje in predvsem odrekanje.
Njuno izhodišče je radikalna kritika temeljnih postavk Zahodne, zdaj globalne, civilizacije. Razsvetljensko verjetje v napredek, kapitalistični način proizvodnje, samorazumevanje človeka kot središče stvarstva in njegovo vero v obvladovanje »narave« ne razumeta le kot vzroke za ekocid, ampak predvsem kot zgodbe oziroma mite, ki naj bi sicer končali zgodovino lažnih mitov, a so prav zato toliko nevarnejši, ker smo pozabili, da so tudi ti zgolj in samo to, miti. Sliši se kot marksistična kritika ideologije, toda njun besednjak je zavestno elementaren. Zanju ni ključen teoretski premislek, ampak ustvarjanje novih zgodb, ki so povsem oddaljene od sodobne »civilizirane«, torej urbane in razsvetljenske, literarne kulture. V »neciviliziranih« zgodbah žarišče ni več človek, ampak vse, kar ni človek, in ki jih pišejo tisti »z umazanijo pod nohti in divjino v glavah«. Pisanje izhaja iz nostalgičnega občutka izgube naravnega okolja in materialne kulture, ki že postaja zgodovina.
V tem radikalnem zavedanju neizogibnosti propada in človeške nemoči je implicitna tudi kritika večinskega okoljevarstvenega aktivizma. Podpiranje trajnostnega razvoja, kot je na primer nadomeščanje termoelektrarn s sončnimi celicami, ostaja za Kingsnortha del stare ideologije, saj cilj sonaravnega razvoja v resnici ni reševanje planeta, ampak ohranitev obstoječega načina življenja. Paradigma je jasna. Če bi nam uspelo zbrati dovolj politične moči in globalno preiti na zelene vire energije, potem bi bile vse naše težave z okoljem rešene. Tehnologijo že imamo. Pri tem se nam seveda ne bi bilo treba odpovedati ničemur: avtomobilom (ti bi bili električni), velikim hišam (te bi grele sončne celice), mesu (tega bi pridelali organsko in sonaravno) in tako dalje. A te »zelene prihodnosti«, ki bi sicer še vedno temeljila na sistemu gospodarske rasti, a z nekoliko bolj odgovornim izrabljanjem naravnih virov, ni nikjer na obzorju. Nasprotno: blizu je kolaps, ki se ga ne da več zaustaviti.
Svetovni nazor Dark Mountain Project je torej boleče pesimističen. Čeprav ne govorimo o nekakšnem apokaliptičnem kultu, ki bi patološko slavil konec sveta, ne preseneča dejstvo, da nekateri, kot na primer publicist in okoljevarstvenik George Monbiot obtožujejo skupino hrepenenja po očiščevalnem ognju. Toda manifest je treba prebrati do konca: »Konec sveta, kot ga poznamo, ni konec sveta, pika.« Planet ostaja, planet ne potrebuje naše pomoči, »umira pa najbrž naša civilizacija«, je zapisal Kingsnorth. Optimisti žal nimajo na voljo statistike, na katero bi se lahko oprli, le zgodovino človeške iznajdljivosti, ki nas uči, da bomo kot vrsta najbrž preživeli. A preživeli bodo naseljevali radikalno drugačen svet.
Meja med pasivno vdanostjo v usodo in stoičnim sprejemanjem izgube je brez dvoma tanka. Toda pogledati resnici v oči za Dark Mountain Project ne pomeni niti odpoved akciji niti predajanje obupu, saj nam šele ponotranjenje razsežnosti krize lahko pomaga poiskati možnost za delovanje in iskanje upanja onkraj vsakega upanja. Soočenje z izgubo, trpljenjem in žalostjo, ki ga zastopajo člani projekta, je tako globoko Jobovski.
Živimo v času, ko je pomembneje žalovati in sprejeti izgubo kot pa panično iskati jalove rešitve in ohranjati lažno upanje. Tako kot Job, potem ko je Bog z njim spregovoril v podobi viharja, sprejme, da obstaja razlog za njegovo nezasluženo trpljenje, čeprav mu Bog razlogov ne pojasni, moramo tudi mi sprejeti našo nemoč ob soočanju z ekološko kataklizmo. Tako kot Job prizna, da Božjega reda ne gre meriti s človeškimi vatli, tako moramo tudi mi naš antropocentrični pogled razsrediščiti in naše razumevanje sebe kar najbolj povezati s tem, čemur pravimo »narava«.
Jobu ni bilo treba poleteti v vesolje, da bi doživel tako imenovani »overview effect«, da bi odkril enovito lepoto stvarstva in svojo nepomembnost. Nam je uspelo ujeti planet v objektiv, a nam stvari še vedno niso jasne. Čas je, da iz levega žepa potegnemo kamen, na katerem bi moralo, kot pravi Rabbi Bunem, pisati »Sem le pepel in prah«, zato da bi lahko nekoč, skromni in ponižni, v desnem žepu spet odkrili kamen z napisom »Zaradi mene je bil ta svet ustvarjen«.
Gašper Jakovac, literarni zgodovinar, doktorski študent v Durhamu
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Izhodišče esejističnega, literarnega in umetniškega ustvarjanja članov projekta ni le zavedanje, da so podnebne spremembe in množično izumrtje življenja na zemlji v polnem teku, ampak predvsem, da sta globalna ekološka kataklizma in konec človeške civilizacije, kot jo poznamo, neizogibna. Tudi če v tem trenutku povsem prenehamo intenzivno živinorejo, s sežiganjem fosilnih goriv in brezbrižnim onesnaževanjem, ne moremo več ustaviti taljenja polarnega ledu in postopnega segrevanja planeta, ki bo človeštvo pahnilo v družbeno-politični kaos. Znanost to dobro ve, a se boji, da bi resnica laike oropala vsakršnega upanja in zatrla njihovo željo po zmernih spremembah, ki so vendarle dobrodošle. Ker temè, v kateri živimo in ki prihaja, ne moremo ukrotiti, jo moramo iskreno sprejeti in se z njo naučiti živeti, pravita Kingsnorth in Hine. To pa zahteva streznitev, bolečino, žalovanje in predvsem odrekanje.
Njuno izhodišče je radikalna kritika temeljnih postavk Zahodne, zdaj globalne, civilizacije. Razsvetljensko verjetje v napredek, kapitalistični način proizvodnje, samorazumevanje človeka kot središče stvarstva in njegovo vero v obvladovanje »narave« ne razumeta le kot vzroke za ekocid, ampak predvsem kot zgodbe oziroma mite, ki naj bi sicer končali zgodovino lažnih mitov, a so prav zato toliko nevarnejši, ker smo pozabili, da so tudi ti zgolj in samo to, miti. Sliši se kot marksistična kritika ideologije, toda njun besednjak je zavestno elementaren. Zanju ni ključen teoretski premislek, ampak ustvarjanje novih zgodb, ki so povsem oddaljene od sodobne »civilizirane«, torej urbane in razsvetljenske, literarne kulture. V »neciviliziranih« zgodbah žarišče ni več človek, ampak vse, kar ni človek, in ki jih pišejo tisti »z umazanijo pod nohti in divjino v glavah«. Pisanje izhaja iz nostalgičnega občutka izgube naravnega okolja in materialne kulture, ki že postaja zgodovina.
V tem radikalnem zavedanju neizogibnosti propada in človeške nemoči je implicitna tudi kritika večinskega okoljevarstvenega aktivizma. Podpiranje trajnostnega razvoja, kot je na primer nadomeščanje termoelektrarn s sončnimi celicami, ostaja za Kingsnortha del stare ideologije, saj cilj sonaravnega razvoja v resnici ni reševanje planeta, ampak ohranitev obstoječega načina življenja. Paradigma je jasna. Če bi nam uspelo zbrati dovolj politične moči in globalno preiti na zelene vire energije, potem bi bile vse naše težave z okoljem rešene. Tehnologijo že imamo. Pri tem se nam seveda ne bi bilo treba odpovedati ničemur: avtomobilom (ti bi bili električni), velikim hišam (te bi grele sončne celice), mesu (tega bi pridelali organsko in sonaravno) in tako dalje. A te »zelene prihodnosti«, ki bi sicer še vedno temeljila na sistemu gospodarske rasti, a z nekoliko bolj odgovornim izrabljanjem naravnih virov, ni nikjer na obzorju. Nasprotno: blizu je kolaps, ki se ga ne da več zaustaviti.
Svetovni nazor Dark Mountain Project je torej boleče pesimističen. Čeprav ne govorimo o nekakšnem apokaliptičnem kultu, ki bi patološko slavil konec sveta, ne preseneča dejstvo, da nekateri, kot na primer publicist in okoljevarstvenik George Monbiot obtožujejo skupino hrepenenja po očiščevalnem ognju. Toda manifest je treba prebrati do konca: »Konec sveta, kot ga poznamo, ni konec sveta, pika.« Planet ostaja, planet ne potrebuje naše pomoči, »umira pa najbrž naša civilizacija«, je zapisal Kingsnorth. Optimisti žal nimajo na voljo statistike, na katero bi se lahko oprli, le zgodovino človeške iznajdljivosti, ki nas uči, da bomo kot vrsta najbrž preživeli. A preživeli bodo naseljevali radikalno drugačen svet.
Meja med pasivno vdanostjo v usodo in stoičnim sprejemanjem izgube je brez dvoma tanka. Toda pogledati resnici v oči za Dark Mountain Project ne pomeni niti odpoved akciji niti predajanje obupu, saj nam šele ponotranjenje razsežnosti krize lahko pomaga poiskati možnost za delovanje in iskanje upanja onkraj vsakega upanja. Soočenje z izgubo, trpljenjem in žalostjo, ki ga zastopajo člani projekta, je tako globoko Jobovski.
Živimo v času, ko je pomembneje žalovati in sprejeti izgubo kot pa panično iskati jalove rešitve in ohranjati lažno upanje. Tako kot Job, potem ko je Bog z njim spregovoril v podobi viharja, sprejme, da obstaja razlog za njegovo nezasluženo trpljenje, čeprav mu Bog razlogov ne pojasni, moramo tudi mi sprejeti našo nemoč ob soočanju z ekološko kataklizmo. Tako kot Job prizna, da Božjega reda ne gre meriti s človeškimi vatli, tako moramo tudi mi naš antropocentrični pogled razsrediščiti in naše razumevanje sebe kar najbolj povezati s tem, čemur pravimo »narava«.
Jobu ni bilo treba poleteti v vesolje, da bi doživel tako imenovani »overview effect«, da bi odkril enovito lepoto stvarstva in svojo nepomembnost. Nam je uspelo ujeti planet v objektiv, a nam stvari še vedno niso jasne. Čas je, da iz levega žepa potegnemo kamen, na katerem bi moralo, kot pravi Rabbi Bunem, pisati »Sem le pepel in prah«, zato da bi lahko nekoč, skromni in ponižni, v desnem žepu spet odkrili kamen z napisom »Zaradi mene je bil ta svet ustvarjen«.
Gašper Jakovac, literarni zgodovinar, doktorski študent v Durhamu
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
