Božična rapsodija
Leta 539 je v današnjem Salvadorju silovito izbruhnil vulkan Ilopango, vulkanski dim se je razširil tudi nad Evropo, kjer ga je istega leta opisal vzhodnorimski učenjak in zgodovinar Prokopij iz Cezareje v Palestini. Vulkanski dim je zakril sonce in spremenil podnebje, v Evropi je zavladal mraz, zime so postale neskončne, poljščine so propadle, zavladala je lakota, ljudje so v brezupnem iskanju hrane obtoževali drug drugega za grehe, ki so nad svet priklicali božji srd.
Vladarji so zaradi lastnega pomanjkanja izgubili pamet in namesto skrbi za podložnike postali še zahtevnejši in še bolj neusmiljeni do vseh, ki niso plačevali davkov, zato so podložniki bežali, se selili, ropali, ubijali. V kaosu begunstva in razpadanja urejenega življenja so se pojavile nalezljive bolezni in najhujša med njimi – kuga.
Kuga se je v vsesplošnem pomanjkanju in razpadu urejenega življenja iz običajne bubonske kuge, ki je bolezen posameznikov, okuženih prek podganje bolhe, spremenila v epidemijo pljučne kuge, ki se je med prestradanimi in begajočimi množicami nezadržno širila kapljično in je kot Justinijanova kuga v prihodnjih dveh »mračnih stoletjih« usmrtila 25–50 milijonov ljudi (13–26 odstotkov takratne svetovne populacije) in povsem spremenila tok evropske zgodovine.
Justinijanova kuga je le ena od zgodovinskih epidemij, ki se je na podoben način (vulkanski izbruh) ponovila še v 14. stoletju (»črna smrt«) in nam še danes priča o krhkosti človeških bitij. Tudi danes si zaman zakrivamo oči, da bi bilo kaj drugače – banalen izbruh nekega hriba tisoče in desettisoče kilometrov stran bi nas enako kot pred tisoč in več leti spet privedel na rob preživetja, verskih vojn, družbenega kaosa.
Ljudje smo imanentno krhka bitja, v tem smo enaki ne le ljudem pred tisočletji, ampak tudi vsem drugim živim bitjem; enaki zajcu, ki je za las ušel volčjim zobem, in enaki srni, ki še dan pred prihodom ledenega vala iz Sibirije veselo skaklja med gozdnimi drevesi, naslednje jutro pa je vse drugače. Te lastne krhkosti se seveda vsak od nas globoko v sebi še kako pretresljivo zaveda, zato jo s svojevrstno naslado podoživljamo v varnem obredju božičnega večera – kot »božji otroci«, varno zaviti v toplo zavetje družine, ki je samo najmehkejši, notranji ovoj varnosti, ki jo naši krhkosti zagotavlja človeška skupnost in družba kot celota. Ljudje imamo glede na druga živa bitja privilegij, da smo organizirani v človeške skupnosti, ki s kulturnimi in tehnološkimi inovacijami vsaj delno varujejo našo krhkost.
In ker nam družbena urejenost omogoča, da nam je pozimi v stanovanju toplo, in na postaji skoraj vedno lahko računamo na točen prihod avtobusa, smo pripravljeni sprejeti tudi družbene tabuje, ki nam v »normalnem življenju« zakrivajo pogled na našo imanentno človeško krhkost. Da jo lahko pozabimo in se vsako jutro znova optimistično zbudimo, kot da smo vsemogočni in večni. Brez te družbeno zapovedane pozabe lastne krhkosti, zapečatene z mnogoterimi tabuji, bi težko preživeli kot posamezniki in kot skupnost. V nasprotju s srno, ki živi zgolj sedanjost, je moč naših projekcij lahko tudi (samo)uničevalna.
Epidemija, kakršno doživljamo, je daleč od tistih, ki so v zgodovini povsem razbile življenje in civilizacijsko smer. Sedanja epidemija je samo okrušila nekaj civilizacijske glazure, ki nas z odsevanjem lastne optimistične podobe rešuje pred pogledom na krhkost, ki je del našega bitja. Pogled skozi okrušeno glazuro je zato v nekaterih sprožil jezo in obtoževanje mnogih, ki naj bi bili »krivi« za razpokano glazuro civilizacijskega občutka varnosti, udobja, zagotovljenih pravic. Iz istega ogorčenja so v šestem in štirinajstem stoletju začeli »iskati« in pobijati krivoverce, čeprav je vse skupaj zakuhal banalen vulkan na drugem koncu planeta.
Drugi pa smo si ob pogledu na realen obseg pandemijskih posledic celo oddahnili, da je, ob žal številnih človeških žrtvah, vendarle razpokalo samo nekaj civilizacijske glazure in se ni razbila cela posoda življenja, kot se je že marsikdaj v zgodovini. In to je vsa razlika med tistimi, ki se ob sedanji pandemiji počutijo na nasprotnih bregovih. Vsi smo ljudje, vse nas je zadela enaka naravna nesreča, in nihče od nas ni zmožen brez tesnobe gledati v lastno človeško krhkost skozi razpoke glazure, v katero je treščila epidemija.
V resnici smo to vajeni podoživljati samo v varnih obredih, kot je božični večer, za katerega vemo, da poteka že stoletja in se vsako leto na isti večer in na enak način začne, zato tudi natančno poznamo scenarij prihoda krhkega božjega otroka, v katerem na varen način prepoznamo svojo lastno nemoč in negotovost, ki smo se je že od najzgodnejšega otroštva ob pogledu na božične lučke in razsvetljene obraze svojih staršev naučili s svojevrstno naslado sprejemati brez kančka strahu, da bi se nam kaj hudega zgodilo, saj na koncu vedno sledijo darila in veselje ob objemih in sladkih dobrotah.
Potem bo prišlo pobožično jutro in pogled skozi razpoko, ki jo je pustila epidemija, bo spet enako neprijeten za vse in spet bomo nagonsko zdrsnili za utrjene bregove, s katerih na videz različno doživljamo naravno nesrečo, ki nas je doletela. Vendar božič vsaj za nekaj časa pusti sled občutka, da smo si blizu, ker je krhkost božičnega božjega bitja univerzalno enaka v vseh, le skrivamo jo v sebi na različne načine, ko pride jutro in z njim novi, dnevni obredi, ki nam utirjajo vsakodnevno življenje.
In zato božič vseeno nosi upanje, da bo z novim obratom svetlobe nekoliko manj občutka, da smo si različni.
---
Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
