V nadaljevanju preberite:
To, da živimo v zgodovinsko prelomnem času, je jasno kot beli dan. Naštevanje aktualnih izrednih dogodkov, z vojno v Ukrajini na čelu, seveda, je pravzaprav odveč. Ampak najbrž nisem edini, ki se mu zdi, da se osrednji tok javnega razmisleka še vedno zadržuje v neki razmeroma trdni gotovosti – glede vsega! – in v z njo povezanem pravičniškem čudenju, češ, kako je mogoče, da neki zblojeni skrajneži pridobivajo moč!?
Kakor da – razen omenjenega sklicevanja na blazne voditelje in nizkotnost nepoučenega ljudstva – ne bi bilo nobenega pojasnila. Vsaj ne preprostega. Ali bolje, vsaj ne razmeroma preprostega. Omenjeno čudenje mi namreč prikliče v spomin srednjeveškega misleca Williama iz Ockhama.
Ta frančiškan je v dobi zapletenih teorij o vesolju in sploh vsem svetu ponudil zanimivo merilo za preverjanje veljavnosti neke teorije. Tako imenovano Ockhamovo britev, ki uči, da manj predpostavk in zatrditev ko vsebuje neka teorija, tem verjetneje je, da je – ceteris paribus – pravilna.
