Dobro jutro: Konji sreče

Neverjetno, kako osamljen se mi je zazdel Zoltan. Sedel je v svojem unikatnem lexusu RCF 500, kovinsko prijazno rdeče barve. Vse naokrog je bil hrup, vrvenje, brnenje, hupanje, pokanje, streljanje ... Razposajeni šoferji so si izmišljali neumnosti, se obmetavali z bananami, prižigali dimne zavese, streljali svetleče papirčke v zrak, snemali selfije ... On pa je ždel sam v avtomobilu in čakal, da karavana odrine na trip. Rekel je, da strašno uživa, ko si večja skupina teh skrajno nabildanih avtomobilov privošči plin do konca.

Kakšen smisel bi sicer bil imeti avtomobil s 500 in dodatnimi konji, če ne preizkusiš njihovih mišic? Zoltan prizna, da rad tvega. Tako se dobro počuti. Ampak v avtomobilu je sam in zamišljen. Žena je ostala doma. Ni mu pustila vzeti boljšega avtomobila (mercedesa). Bi to res lahko bil smisel življenja, za katerega si pripravljen seči neomejeno globoko v žep? Zazdelo se je, da Madžaru srednjih let prav nič ne pomaga, če se vozi v izjemno dragem avtomobilu. Pravzaprav je žalosten, ker je njegov avtomobil stal samo 150.000 evrov, medtem ko je ob njem vsaj sto dražjih zverin. In v tistih stotih tudi niso povsem zadovoljni, ker je še dvajset takih, ki stanejo pol milijončka in čez. Po moje niso zadovoljni, če se morajo oblačiti v dinozavre in pajace, da si popestrijo življenje. Kraj jih ne zanima. Zunanji, resnični svet jih ne zanima. Živijo v vzporedni galaksiji.

Medtem, ko so oni pritiskali na plin do konca, sem zavil k svoji skali na obali. Junij je najlepši mesec na svetu. Zanj ni treba plačati niti pet evrov. Pride sam, brezplačno, vsako leto. Potopim se v neskončno modrino, kjer ni klovnov in ni umetnih konfetkov, ampak zgolj zvesti ciplji, radovedni kavali, prava vrana, pirka, orada, priplava tudi kak morski bič, več sip in rakovic na kupe. Dihaš, mahaš in lebdiš v vesolju. Če strast in čustva tudi na teh skalah razvijejo 500 konjskih sil, če je mirno in je vse pri roki, zakaj bi torej moral plačevati srečo?