V nadaljevanju preberite:

V slovenskih krajih živijo pošteni ljudje. No, vsaj živeli so, in to na začetku devetnajstega stoletja, je pisal Josip Mal (v Zgodovini slovenskega naroda iz leta 1928). Izbrskal je namreč citate iz dela francoskega literata Charlesa Nodiera, ki je pod Napoleonovo okupacijo Ljubljane urejal uradno glasilo.

»Bilo je to ljudstvo brez morilcev, brez tatov, brez slabih ljudi,« je Nodier opeval naše prednike. »Bil je to narod, ki smo ga skoraj morali šele učiti rabiti ključavnico in zapah.« (To so Malovi prevodi iz Nodierjevih spominov na svojega šefa, guvernerja Fouchéja). Je pa Nodier napisal tudi roman o slovenskem rokovnjaču Janezu Žbogarju (Jean Sbogar), tako da njegova podoba o slovenski poštenosti le ni bila povsem brezmadežna.

In danes? Živimo v časih, ko pisana beseda ni več tako spoštovana kot prej, mnenja književnikov pa uživajo manjšo težo v sodbah o narodnem značaju. Danes imajo prednost statistike, po možnosti ekonomske, te pa so tudi priljubljen temelj mednarodnih primerjav. Radi tekmujemo. Žal pa nam umestitve na lestvicah, povezanih z ekonomsko poštenostjo, v zadnjih letih niso ravno v čast.