Gradnja
Gradnja nove, zasebne bolnišnice v lasti dveh zavarovalnic je izzvala veliko politično zgražanje o uničevanju javnega zdravstva in ustoličenju balkanskega sistema podhranjenih javnih ustanov in dragih zasebnih klinik zunaj javnozdravstvene zavarovalniške mreže (ZZZS). Vendar je na tej točki razpadanja javnega zdravstva politično zgražanje zaradi gradnje zasebne bolnišnice povsem hipokritsko. Politika, leva in desna, vsaj zadnjih petnajst let dobro ve, da podfinancirano in zgolj računovodsko upravljano javno zdravstvo (ZZZS) razpada, ker ga nihče vsebinsko ne upravlja. V resnici ga upravljajo zgolj parcialni interesi državnih zdravstvenih izvajalcev, s katerimi ne bi bilo nič narobe, če bi nad vsem javnim zdravstvom držal roko strokoven in za dobro bolnikov zainteresiran skrbnik. Ampak politika, tudi tista, ki se zdaj najbolj zgraža nad novogradnjo, ni mignila s prstom, da bi v preteklosti to zagotovila, čeprav je imela vse možnosti.
Posledica nikakršne politične skrbi za bolnike (ampak zgolj za zasilno preživetje državnih zdravstvenih zavodov) so tako velika neskladja med letnimi načrti ZZZS in potrebami ljudi, da smo dobili fenomen absurdno dolgih in zdravstveno nedopustnih čakalnih dob. Pojav je postal tako mučen za bolnike, da je poleg težko sledljivega samoplačništva v zasebnih ambulantah in klinikah postal zanimiv tudi za zavarovalnice, ki so začele prodajati dodatna zdravstvena zavarovanja za primer, da v javnem sistemu obtičite v čakalnih vrstah. Gradnja nove, zasebne »zavarovalniške bolnice« je samo zunanja manifestacija vzporednega zdravstvenega sistema, ki ga slovenska politika s svojo operativno nesposobnostjo vzdržuje že petnajst ali dvajset let – zdaj pa naj bi bilo to nenadoma presenečenje!
Zavarovalnice z gradnjo nove, zasebne bolnišnice stavijo ravno na to – da bodo tudi v prihodnje zdravstveni ministri volivcem sicer prodajali svoje politične floskule, ampak realno ne bodo zmožni česarkoli bistvenega premakniti, da bi bolniki v okviru obveznega zavarovanja dobili, kar potrebujejo.
Ni problem v tem, da se v Sloveniji gradijo nove, sodobne zdravstvene kapacitete, ne glede na lastništvo, več jih bo, boljši zdravstveni standard bomo vsaj potencialno lahko imeli. V zlatih investicijskih časih smo imeli Slovenci celo edinstveno razvojno priložnost, da bi s pogumno investicijsko politiko zgradili zdravstvene kapacitete za sebe in še za izvoz, ampak takrat je politika raje ostala pri populističnih floskulah, da nočemo privatizacije in posledica je sedanja infrastrukturna revščina javnih zdravstvenih ustanov. Ampak to je voda, ki je že davno odtekla, ostale so le javnozdravstvene storitve, ki zaradi odsotnosti upravljanja niso usklajene s potrebami bolnikov.
Posledica slabega upravljanja javnega zdravstva je nastanek vzporednega zdravstvenega sistema, ki ga politiki očitno niso opazili, dokler se je »skrival« po posameznih ambulantah v poslovnih stavbah in meščanskih hišah. Pač pa se politikom nenadoma zazdi velik problem, ker bodo vse te ambulante, ki obstajajo že petnajst, dvajset let, nenadoma vsem na očeh zbrane v obliki bolnišnične stavbe blizu centra Ljubljane! To je hipokrizija!
Seveda je novogradnja v resnici problem, ampak ne zato, ker gre za zasebno investicijo, pač pa zato, ker bo nova bolnišnica v lastništvu zavarovalnic zelo očitno namenjena nadaljnjemu razraščanju vzporednih zdravstvenih zavarovanj (Triglav, Vzajemna). Taka zavarovanja v učinkovitem javnem zdravstvu sploh niso možna, ker so tržno absurdna! Zakaj bi človek vzporedno plačeval za zdravstvene usluge, ki jih je v javnem sistemu (ZZZS) že enkrat plačal? To se dogaja izključno v primeru, kadar je javni zdravstveni sistem farsa, ki takrat, ko ga bolan človek potrebuje, ne omogoča pravočasnega in kakovostnega zdravljenja.
Pravi problem »zavarovalniške bolnice« je v tem, da naše zavarovalnice očitno presojajo, da zdravstveni politiki ne bo uspelo odpraviti čakalnih vrst in se jim zato dolgoročno splača investirati v kapacitete za izvajanje vzporednih zdravstvenih zavarovanj. Realnost našega javnega zdravstva je po presoji zavarovalnic takšna, da bo za človeka v letih, ki prinesejo kronične težave, pametno skleniti tudi »zavarovanje proti vrstam«. Žal. Ampak tako stanje v javnem zdravstvu ni problem komercialnih zavarovalnic – še dobro, da so vsaj komercialne zavarovalnice prepoznale potrebe ogoljufanih bolnikov v javnem zdravstvu!
Poslovne perspektive vzporednih zdravstvenih zavarovanj, ki bodo materializirane v gradnji nove bolnišnice, so predvsem ogledalo neuspeha vse dosedanje zdravstvene politike. Cilj politike, ne glede na ideološke barve, bi moral biti, da vzporedna zavarovanja »proti vrstam« ne bi bila tržno mogoča in bi propadla. Če bi se to zgodilo, bi nova »zavarovalniška bolnica« zašla v izgube in bi se zelo pohlevno ponudila ministru za zdravje, da jo »reši« z vključitvijo v koncesijsko javno mrežo. Če pa ne bodo propadla zavarovanja »proti vrstam«, bo to pač najboljše ogledalo propada javnozdravstvene politike. In zavarovalnice z gradnjo nove, zasebne bolnišnice očitno stavijo ravno na to – da bodo tudi v prihodnje zdravstveni ministri volivcem sicer prodajali svoje politične floskule, ampak realno ne bodo zmožni česarkoli bistvenega premakniti, da bi bolniki v okviru obveznega zavarovanja dobili, kar potrebujejo. Potem se bodo, po mnenju zavarovalnic, pač prisiljeni zateči v vzporedni zdravstveni sistem, če si ga bodo lahko privoščili.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
