Kako biti mlad v stari družbi, sploh takšni med dvema ognjema

Kakšno prihodnost ima lahko družba, v kateri hočemo biti stari večno umetno mladi, medtem pa resnično mladih nihče ne vidi ali jih vsaj ne gleda rad, gotovo ne na pomembnih mestih odločanja, in jih zato tudi ne pripusti v vplivno ospredje? Če mislimo pošteno in neobremenjeno z lastnimi križi, potem je treba priznati, da bo takšna družbena prihodnost morda res zrela in modra, a prej ali slej predvsem dementna. Kaj ni civilizacijsko po svoje žalostno govoriti, kako je eden od najperspektivnejših poklicev prihodnosti menjavanje plenic za odrasle? Naj se mladina večinsko veseli takšnega osebnega profesionalnega razcveta? Seveda namenoma nekorektno, morda za koga celo nesramno karikiram, a očitno imamo bolezenske težave z medgeneracijsko solidarnostjo. Nanje me je opozorila francoska ...