Mesečev tat
Vse pogosteje slišim, da se ljudje okoli mene pritožujejo, da so jih okradli.
Odpri galerijo
Lunin mrk. FOTO: Dominique Dierick, Nasa
Legenda pravi, da se je neko noč tat prikradel h kolibi, v kateri je živel budistični puščavnik in veliki pesnik Rjokan Taigu. Preiskal je vse kotičke sobe, vendar v njej ni bilo nič, kar bi lahko ukradel. Pesnik se ni pustil motiti in je gledal v največji dragulj, ki ga je imel – poln mesec na nebu.
Lopov se je razočaran odpravil k vratom praznih rok. »Če si že moral prehoditi tako dolgo pot do mene,« ga je ustavil Rjokan in slekel svoje platneno ogrinjalo, »vzemi vsaj to!« Preostanek noči je menih preživel gol in gledal v svoje edino bogastvo. »Tat ga je pustil – mesec v oknu,« je zapisal pesnik, čigar nesmrtnost letos praznuje svoj 260. rojstni dan. Včasih se tako počutimo, kadar se nam v hišo pritihotapi najnevarnejši tat – občutek nesmiselnosti. Vse pogosteje slišim, da se ljudje okoli mene pritožujejo, da so jih okradli. Zgodovina jim je ukradla mladost. Država jim je vzela ideale. Resničnost jim je odnesla navdušenost. Nesmisel jim je izropal življenje. Toda dragulja na nebu niti ne opazijo. Počutijo se popolnoma okradene, zato nimajo ne časa ne volje, da bi dvignili glavo in vdihnili lepoto vesoljne iluzije.
Konec julija se bo zgodil najdaljši mesečev mrk v tem stoletju. Kar uro in 43 minut bo zaradi igre Sončeve svetlobe in Zemljine sence Rjokanov dragulj rdeč, kakor da ga je zalila čarobna vesoljna kri. Neka japonska družba je napovedala, da bo prihodnje leto v orbito poslala dva mikrosatelita, ki bosta s kroglicami, napolnjenimi s posebnimi kemikalijami, po naročilu povzročala umeten meteorski dež. Iluzijo bo družba drago prodajala tistim, ki razumejo, da je pomembno gledati v nebo in verjeti v to, kar mislimo, da na njem vidimo.
»Ko boš razumel, da moje pesmi niso pesmi, se lahko pogovarjava o poeziji,« je zapisal Rjokan. Ko sprejmeš iluzijo kot resnico, se lahko pogovarjava o smislu življenja. Takrat krvavi mesec postane dragulj, ki nam ga tat ne more ukrasti. In lahko se pogovarjamo o zatemnitvi ali razsvetljenju. Odvisno od tega, kako se takrat počutimo.
Lopov se je razočaran odpravil k vratom praznih rok. »Če si že moral prehoditi tako dolgo pot do mene,« ga je ustavil Rjokan in slekel svoje platneno ogrinjalo, »vzemi vsaj to!« Preostanek noči je menih preživel gol in gledal v svoje edino bogastvo. »Tat ga je pustil – mesec v oknu,« je zapisal pesnik, čigar nesmrtnost letos praznuje svoj 260. rojstni dan. Včasih se tako počutimo, kadar se nam v hišo pritihotapi najnevarnejši tat – občutek nesmiselnosti. Vse pogosteje slišim, da se ljudje okoli mene pritožujejo, da so jih okradli. Zgodovina jim je ukradla mladost. Država jim je vzela ideale. Resničnost jim je odnesla navdušenost. Nesmisel jim je izropal življenje. Toda dragulja na nebu niti ne opazijo. Počutijo se popolnoma okradene, zato nimajo ne časa ne volje, da bi dvignili glavo in vdihnili lepoto vesoljne iluzije.
Konec julija se bo zgodil najdaljši mesečev mrk v tem stoletju. Kar uro in 43 minut bo zaradi igre Sončeve svetlobe in Zemljine sence Rjokanov dragulj rdeč, kakor da ga je zalila čarobna vesoljna kri. Neka japonska družba je napovedala, da bo prihodnje leto v orbito poslala dva mikrosatelita, ki bosta s kroglicami, napolnjenimi s posebnimi kemikalijami, po naročilu povzročala umeten meteorski dež. Iluzijo bo družba drago prodajala tistim, ki razumejo, da je pomembno gledati v nebo in verjeti v to, kar mislimo, da na njem vidimo.
»Ko boš razumel, da moje pesmi niso pesmi, se lahko pogovarjava o poeziji,« je zapisal Rjokan. Ko sprejmeš iluzijo kot resnico, se lahko pogovarjava o smislu življenja. Takrat krvavi mesec postane dragulj, ki nam ga tat ne more ukrasti. In lahko se pogovarjamo o zatemnitvi ali razsvetljenju. Odvisno od tega, kako se takrat počutimo.
