Največji sovražnik je kanal
Nikoli v življenju si ne bi bili mislili, kako hude sovražnike imamo Slovenci. Minule dni nismo mogli mimo velike skrbi naših domoljubnih poslancev, ki so prosili predsednico države, naj z vojsko zaustavi nevarni prodor slavnega kanala C0. Gradnjo kanalizacijskih zbiralnikov, povezanih s čistilnimi napravami, smo vedno razumeli kot nekakšno skrb za manjše obremenjevanje narave kot civilizacijski prispevek k varovanju okolja. Zdaj vemo, da je kanalizacijska cev nekaj povsem drugega: potencialni peklenski stroj, ki grozi Ljubljani, vendar te nevarnosti nihče ne prepreči in je zato nujen poseg razumevajoče vrhovne generalfeldmaršalke Nataše.
Prav tako še nismo slišali, da bi bila prav ta kanalizacija lahko skrita potencialna tarča agresorjev, ki prežijo nad Slovenijo. Če udarijo proti tej kanalizaciji (in ni treba dvakrat podvomiti, da se to ne bi zgodilo), bi to seveda za vedno izbrisalo Ljubljansko barje z Ljubljano vred. Zato naj vojska takoj strateško zasede nevarno gradbišče in zavaruje obrambne interese države. Po tej teoriji je logično, da več tisoč gospodinjstev, ki zdaj tam niso priključena na nobeno kanalizacijo, veliko manj škoduje naravi in dragoceni pitni vodi. Vse tiste odplake so skrbno predelane in problemov ni. Nastopili pa bodo, ko bodo kvalitetne izpuste združili v eno cev, saj je menda že Marx govoril o tem, kako kvantiteta spreminja kvaliteto.
Kanal C0 ni edini v državi, ki bi bil lahko tarča napadov, zato bi bilo prav, če bi izdelali podroben načrt vseh kanalizacijskih mrež v državi, jih zamašili in povrnili prvobitne razpršene izpuste vseh smrdljivih reči. Agresorjem bi tako vnaprej uničili pomemben del sovražne taktike.
Kanal z mističnim imenom ni edini, ki uničuje bit slovenstva. Med sovražnike spada tudi tistih 13.000 računalnikov, na katerih se kopiči prah. Zato ni čudno, da ga dvigujejo tudi politiki. Prah se nabira predvsem zato, ker ministrica v pol leta ni sposobna napisati kriterijev, po katerih bi jih brezplačno in pravično razdelila. V državi, katere jedro temelji na najbolj izpopolnjenem in niti malo ne dvoličnem sistemu pravičnih delitev, je za pisanje delilnih kriterijev devet mesecev pravzaprav izredno kratek rok. Saj vem, da bi si kdo upal delilne kriterije zapisati tudi v treh dneh, ampak tako hitro napisanih meril ne bi nihče jemal resno. Za premišljeno delitev si je treba vzeti čas.
V Sloveniji imamo še lep kupček podobno nepremagljivih težav: na primer košarice živil. Le kako bi vlada brez teh košaric sicer prepričala ljudi, da se je življenje pocenilo? Tudi elektrika je prepoceni, zato je veliko prezgodaj za referendum o novi jedrski elektrarni. Le kako si SDS drzne s predlogi (zdaj celo o referendumu) ves čas prehitevati Golobovo vlado, ki se na elektriko spozna v nulo?
Poglejte položnice, kako se spozna, če ne verjamete. Ko bomo plačevali elektriko po 500 evrov na mesec, takrat bodo vsi glasovali za nuklearko. Stala bo vsaj desetkrat več kot drugi tir, graditi jo nameravajo vsaj petkrat dlje, kot gradijo en ubogi majhen tir. Četrtina Slovencev je ob tej hitrosti sploh ne bo dočakala. Zakaj bi potem sploh glasovali o njenih nevarnostih? Mlajših od 30 let nuklearka ne zanima, saj večina še živi doma in jim mama plačuje elektriko. Tisti, ki stanujejo sredi gozda in bi kurili cenejši gozd, so pristranski. Tisti, ki bi imeli vetrnice in sončne celice, pa so še bolj sumljivi in bi jih morali zaradi konflikta interesov izločiti. Še najbolj preudarno bi bilo, če bi se lotili priprave kriterijev upravičenosti do referendumske pravice, kar bi trajalo kakih deset let, še najmanj deset let pa moramo dodati za pritožbe na ustavno in vsa evropska sodišča. Leta 2050 (to za slovenske hitrosti niti ni pretirano daleč) pa bodo tudi Robert Golob in ministri za energetsko nevarnost že precej blizu doma upokojencev, zato verjetno ne bi smeli imeti pravice glasovanja. Nuklearki bo še trda predla, saj nismo v Jugoslaviji.
Zaradi vseh teh nedosegljivosti Slovence najlažje ulovite na previsoke in prenizke plače. Ob plačah izhlapijo celo najzahtevnejši problemi zdravstvenega sistema, pomanjkanje kadra, denimo. Še gradnja nove žičnice na Kanin ni več omembe vredna. Kaj šele zamude na cestah in železnicah. Če bi nam uspelo zamašiti kanalizacijo in do konca napolniti košarico s poceni živili, bi živeli v pravljici. Zdaj vsaj približno veste, kako hud sovražnik je ta kanal.
