»Fantje, umiram. Moram na stranišče!«
»Sto a morì, regà!« (*»Fantje, umiram!«) To so štiri besedice v perfektnem rimskem dialektu, ki jih je dovolj glasno na novoletni tiskovni konferenci povedala italijanska premierka Giorgia Meloni. S sproščenostjo in sredozemsko neposrednostjo je spet vzbudila zavidanja vredno pozornost. Po dobrih treh urah je najprej šepnila predsedujočemu, da »umira«, na glas pa dodala, da se ji že vrti, in brez lažne uglajenosti dvorani (v kateri je protestno zaradi italijanskega vladnega dekreta o prepovedi poročanja o aretacijah javnih osebnosti manjkalo nekaj uglednih novinarjev) sporočila: »Ne zdržim več, moram na stranišče!« Je šla, a se vrnila. Pred tem tudi obračunala s poslancem Bratov Italije Emanuelom Pozzolom, ker je za silvestrovo streljal s pištolo in nekoga ranil.
V Sloveniji pa stavkajo sodniki. Ne samo stavkajo. Celo tožijo. In bodo potem tudi sodili. Za nameček bi (menda kar oni) razrešili izvršno oblast. Odstopili jih bodo za vsak primer, če je kdo pozabil, kdo (od treh vej oblasti) je tukaj šef! Stavkajo zato, ker so sodniki najprej nekaj dosodili, a njihovih sodb ne jemljejo resno. V tej »resni« državi stavkajo zdravniki, učitelji, gasilci, navadni in pravosodni policisti ... Vojaki niso smeli stavkati, so pa lahko protestirali. Stavkali so cariniki, lahko bi tudi drugi finančniki. Uradnikom vseh provenienc ni treba stavkati, ker to itak počnejo že 100 let. Nismo pa še doživeli, da bi stavkali poslanci ali ministri. Bodisi jim gre tako dobro bodisi imajo tako zanič sindikat.
Leto dni po eksplozivno samozavestni obljubi o 600-evrski povišici sodniških plač zdaj beremo in poslušamo novo nalogo, ki si jo je zadala koalicijska sveta trojica. Iz Levice so nam sporočili neverjetno razsvetljenje, da razumejo pričakovanja sodnikov. Vendar »je treba doseči reformo celotnega plačnega sistema v javnem sektorju«. »Vsa nesorazmerja in nesmisle plačnega sistema moramo rešiti kot celoto. Samo še nekaj mesecev naj potrpijo.«
Če bi vprašali Giorgio Meloni, kako ona razume slovenska plačna nesorazmerja, bi rekla: »Sto a morì, regà! Umiram, fantje! Moram na stranišče!« Tudi jaz se strinjam z vsemi stavkajočimi. Vsem je treba zvišati plače. Samo poslancem ne, ker si jih itak sami. Mori me samo ena neznanka: kdo od vseh teh vrlih sindikalistov, politikov, ministrantov, levih ali desnih, koalicijskih ali kontrakoalicijskih, kdo od njih bo rešil vsa ta plačna nesorazmerja in jih bo »rešil kot celoto«. Jaz na tega mojstra čakam že 33 let. Samo še tega odrešenika počakam in grem v kino. Ker to pa bo zadetek, ta frajer, ki mu bo to ratalo! Za zmeraj bo vpisan v karantansko zlato knjigo častnih državljanov. Rahlo se mi sicer zdi, da se bodo sodniki (in žalujoči ostali) še kar načakali (stari so rekli »Ad calendas Graecas«) te čudodelne »rešitve nesorazmerij kot celote«. Slovenci smo se namreč izšolali v razredno družbo plačnih nesorazmerancev. In se dokopali do razsvetljenja, da je bistvo slovenske države – molzenje. Države ne razumemo kot organizma, ki deluje usklajeno po (magari prepisanih) postavljenih pravilih, državo razumemo enostavno kot – kravo. Zato tudi nikoli ne volimo tistih, za katere bi vedeli, da nas bodo organizirali in bičali, da bi si zaslužili dva kosa kruha. Pač pa volimo tiste, za katere upamo, da nam bodo dali točno toliko, kolikor sami najbolje vemo, da nam od boga dano pripada. Plačna sorazmerja so torej zmagovalna karta. Potem pa izvolimo premierja, ki najprej dva meseca smrtno resno obljublja enega ministra, tik pred zdajci pa iz rokava povleče skritega zajca: »Presenečenje!«
Samo še tega odrešenika počakam in grem v kino. Ker to pa bo zadetek, ta frajer!
Fantje, umiram.
Še dve slovnični. Novinarji nam sporočijo: »Ljubljani se jutri obeta kolaps!« Skušam razumeti, od kdaj je kolaps česarkoli za koga obet. Vsak dan slišimo te bistroumne nesmisle, da se nam obeta neurje, podražitev bencina, višji davki, vladna kriza in še kaj. Res »obetavno«! Naj raje rečejo, da se nam »obeta« popolno neznanje slovenščine.
Iz državnega sveta pa so nas za jutri povabili na kavico s poslancem državnega zbora Felicom Žižavom. (Ne, niso napisali Živžavom!) Poslanec je Felice in se izgovori Feliče, da ne boste ugibali. Če bi bil Felice Saša, bi nas povabili na kavico s Sašavom. Sklanjatve težkih imen res niso lahke. So pa inovativne. Jezik prenese vse. Kaj bi šele tukaj rekla Giorgia, ki ji ne smem več reči v lepi slovanski maniri Melonijeva, ker je svet zaradi navidezne enakopravnosti izgubil kompas.
