A se je tudi vam milo storilo, ko ste od predstavnikov hrvaške države zvedeli, da razglasitev ekonomskih con na Jadranu ne bo v ničemer spodkopala arbitražne odločbe o meji med Slovenijo in Hrvaško? Kako so si k srcu vzeli, da ne bi Slovencem porušili sanj o vsemogočnosti arbitraž, kaj? In to po vsem tem, kar so storili ravno v nasprotno smer. 

V soboto so naši diplomati lahko sedeli ob bogato obloženi mizi Jadranskega morja, ki sta si ga naši sosedi delili po dolgem in počez. Z nekaj drobtinami v svojih žepih in pajčevino v slovenskih ribiških trebuhih so lahko prisostvovali tuji požrtiji in se počutili enakopravne.

Hrvati so lani v Jadranu nalovili 81.000 ton rib, Italijani pa še več, oboji skupaj čez palec reci in piši 200.000 ton. Slovenci v vsem letu nalovijo 125 ton ali eno tisočšestotinko tistega, kar nalovita sosedi skupaj. Približno toliko, kot nalovita dve italijanski ali hrvaški barki v dveh dneh, ali 160-krat manj kot znaša samo količina prilova rib, ki jih ribiči obeh sosed zmečejo nazaj  v morje še preden se vrnejo v pristan. Mislite, da bi sosednji državi obubožali, če bi denimo (ob takem prijateljskem druženju) jasno zapisali, da v dokaz sožitja, prijateljstva, dobrososedstva in zaradi vseh zgodovinskih pravic, ki so jih slovenski ribiči skozi stoletja imeli v tem odprtem morju, da torej soglašajo z njihovo trajno prisotnostjo v eni ali drugi napovedani izključni gospodasrski coni? Mislite, da bi conirano morje sploh zaznalo prisotnost enega ali dveh slovenskih ribičev? Ne?  Ampak občutek bi pa bil skoraj točno tak, kot zvenijo sladke diplomatske besede, ki jih tako neznosno lahkotno trosijo te dni.



Če je res vse tako prijateljsko in povezovalno evropsko, če Italija in Hrvaška s tako lahkoto potrjujejta več tisoč kilometrov dolgo mejo na povečanem morju, zakaj se je potem tako težko dogovoriti za par sto metrčkov meje v Piranskem zalivu? Če bodo Slovenci res lahko (popada nas sicer rahel dvom, ker evropska komisija za Sredozemlje sploh nima določenih ribolovnih kvot) brez problema ribarili v gospodarskih conah in bi tam lahko prišli spet do svojih pravljičnih nekaj tisoč ton rib letno, zakaj se je potem v tem nenadnem ljubezenskem trikotniku (ménage à trois) tako težko dogovoriti še o teh kapljicah morja v zalivu? Diplomati nas prepričujejo o globalnem prijateljstvu na odprtem morju, hrvaški policisti pa so še danes zjutraj s svojim čolnom preganjali piranske ribiče na polovici zaliva. Vam gre to skupaj?

Če so Slovenijo že zaprli v ta zatohli zaliv, če so ji (v nasprotju z arbitražnim sporazumom) odrezali pot do odprtega morja, kaj je toliko vrednega v tistih treh piranskih cipljih, da ni mogoče vsaj tukaj ohraniti videza evropskega bratstva in sodelovanja?



In mislite, da bi bilo res tako težko, če bi Slovenija hkrati jasno z vso močjo podprla pospešen prehod Hrvaške v schengensko območje in bi še pred pomladjo podrla sramotne žičnate ograje na mejah? 

Slovenija in Hrvaška sta že leta 1993 podpisali meddržavni, nikoli uresničen sporazum, ki je slovenskim ribičem dovoljeval, da lahko ribarijo celo v hrvaškem morju. Kasneje so sklenili Sporazum o obmejnem prometu in sodelovanju (Sops). Hrvaški ribiči so se, pošteno, odrekli možnosti vplutja v (preostalo) majhno slovensko lužo, ker vedo, da bi nam tam v treh tednih do zadnjega počistili ves ribji zarod iz morja, medtem ko slovenskih pet čolnov še do Umaga komaj pripluje, kaj šele do Vrsarja.



Kot je rekel Janša v državnem zboru: Takšne neumnosti, kot sem jo slišal, da bo Slovenija izgubila stik z odprtim morjem, pa letos še nisem slišal. Ima prav, ker ga je izgubila že v času njegovega obrambnega ministrovanja in v času njegove prve vlade. Izgubila ga je v času vseh vlad (razen vlade Janeza Drnovška). Še najbolj smo izgubili stik v času Pahorjeve in Cerarjeve vlade. Državni zbor je 4. februarja 2013 sprejel sklep, da bo vsaka drugačna odločitev arbitražnega sodišča (taka, ki ne bo omogočila stika teritorialnega morja Slovenije z odprtim morjem) štela kot odločitev v nasprotju z mandatom arbitražnega sodišča.

Arbitražna razsodba potemtakem drži ali ne? Hrvati po novem tej odločbi ne želijo žalega, priznavajo je pa tudi ne. A se v isti sapi vseeno sklicujejo nanjo v delčku, ki pravi, da Sloveniji ne pripada pravica do gospodarske cone. Temu se reče spoštovanje evropskega prava. Vzameš, kar ti paše. In sodišča temu pritrjujejo.