O sreči in zdravju
Morda je ključ prepoznavanje sreče, ki jo že imamo, namesto da vedno segamo po novi.
Odpri galerijo
FOTO: Thinkstock
Staro leto se je poslovilo z ognjemeti, dodobra smo že zakorakali v novo, a bi morala za njim ostati sreča in zdravje, ki smo ju med prelomom tolikokrat zaželeli drugim in sebi. Pa sta?
Filozofi in znanstveniki so polni priporočil, a si z nekaterimi le težko pomagamo. Dokler se poganjaš za srečo, nisi dovolj zrel zanjo, je menil Hermann Hesse – kot da tega ne bi vedeli že sami! V kraljestvu realnosti nikoli nismo tako srečni kot v kraljestvu misli, je verjel Arthur Schopenhauer – pa saj si želimo le, da bi sanjarjenje postalo realnost! A je že Voltaire zaključil: ker je to zelo dobro za zdravje, sem se odločil, da bom srečen. Če je to lahko sklenil on, zakaj ne bi mogli tudi mi?
Morda je ključ prepoznavanje sreče, ki jo že imamo, namesto da vedno segamo po novi. Odrinimo stare strahove, ki nam sabotirajo življenje in si vsak dan povejmo majhne in velike stvari, za katere smo lahko hvaležni. Bodimo prijazni sami s seboj. Včasih smo sami naši največji kritiki tudi tam, kjer to ni prav nič potrebno, naša telesa pa beležijo ukore, s katerimi jih preplavljamo. Ne zaslužijo si tega, saj nas tako prizadevno nosijo skozi življenjske avanture.
Včasih nas življenje premetava sem ter tja ne glede na naše načrte, a če drži tista druga najpogostejša novoletna želja, zdravje, lahko tudi življenjske vijuge spremenimo v prijetno pričakovanje. Nič ni bolj stalnega od sprememb, je učil že Heraklit, in kako je že rekel Ralph Waldo Emerson? Dnevi prihajajo in odhajajo kot zastrte postave, poslane iz daljne prijazne družbe, toda molčijo, in če ne vzamemo daril, ki jih prinašajo, jih tiho odnesejo stran. V prostem prevodu.
Težje je, če ni zdravja, čeprav je to po Nietzscheju le takšen odmerek bolezni, ki še dovoljuje opravljanje najpomembnejšega dela. Najbrž pa je najtežje biti srečen, če so bolni tisti, katerih sreča je odvisna od nas.
Filozofi in znanstveniki so polni priporočil, a si z nekaterimi le težko pomagamo. Dokler se poganjaš za srečo, nisi dovolj zrel zanjo, je menil Hermann Hesse – kot da tega ne bi vedeli že sami! V kraljestvu realnosti nikoli nismo tako srečni kot v kraljestvu misli, je verjel Arthur Schopenhauer – pa saj si želimo le, da bi sanjarjenje postalo realnost! A je že Voltaire zaključil: ker je to zelo dobro za zdravje, sem se odločil, da bom srečen. Če je to lahko sklenil on, zakaj ne bi mogli tudi mi?
Morda je ključ prepoznavanje sreče, ki jo že imamo, namesto da vedno segamo po novi. Odrinimo stare strahove, ki nam sabotirajo življenje in si vsak dan povejmo majhne in velike stvari, za katere smo lahko hvaležni. Bodimo prijazni sami s seboj. Včasih smo sami naši največji kritiki tudi tam, kjer to ni prav nič potrebno, naša telesa pa beležijo ukore, s katerimi jih preplavljamo. Ne zaslužijo si tega, saj nas tako prizadevno nosijo skozi življenjske avanture.
Včasih nas življenje premetava sem ter tja ne glede na naše načrte, a če drži tista druga najpogostejša novoletna želja, zdravje, lahko tudi življenjske vijuge spremenimo v prijetno pričakovanje. Nič ni bolj stalnega od sprememb, je učil že Heraklit, in kako je že rekel Ralph Waldo Emerson? Dnevi prihajajo in odhajajo kot zastrte postave, poslane iz daljne prijazne družbe, toda molčijo, in če ne vzamemo daril, ki jih prinašajo, jih tiho odnesejo stran. V prostem prevodu.
Težje je, če ni zdravja, čeprav je to po Nietzscheju le takšen odmerek bolezni, ki še dovoljuje opravljanje najpomembnejšega dela. Najbrž pa je najtežje biti srečen, če so bolni tisti, katerih sreča je odvisna od nas.
