V nadaljevanju preberite:
Le zakaj se domnevno leve stranke toliko jezijo na televizijske sekunde? Hvaležnost pa takšna, se vam ne zdi? Toliko demokracije, kot jim je širokosrčno daje njegovo faraonsko visočanstvo, še niso doživeli in v svoji polstoletni zaslepljenosti videli, oni pa tako nehvaležno brcajo beli kruh in se norčujejo iz prvinske enakopravnosti, čiste pravice in popolne uravnoteženosti. Pa saj so skoraj vsak večer v etru! Vse lahko povedo, celo kritični so lahko. In nič se jim potem ne zgodi. Nobenega novičoka, nobenega pripora, zasliševanja, nobenega Golega otoka, gulaga ali podobnih počitnic.
Le zakaj se domnevno leve stranke toliko jezijo na televizijske sekunde? Hvaležnost pa takšna, se vam ne zdi? Toliko demokracije, kot jim je širokosrčno daje njegovo faraonsko visočanstvo, še niso doživeli in v svoji polstoletni zaslepljenosti videli, oni pa tako nehvaležno brcajo beli kruh in se norčujejo iz prvinske enakopravnosti, čiste pravice in popolne uravnoteženosti. Pa saj so skoraj vsak večer v etru! Vse lahko povedo, celo kritični so lahko. In nič se jim potem ne zgodi. Nobenega novičoka, nobenega pripora, zasliševanja, nobenega Golega otoka, gulaga ali podobnih počitnic.
Morda pa bi se res morali ozreti po sosednji državi – prijateljici, kjer dobijo opozicijski levaki pet minut časa ob osmih zjutraj na tretjem kanalu. Če bi bil jaz na faraonovem mestu, bi že jutri sprejeli zakon o volilni kampanji na TV. Strankam brez državotvorne tradicije bi demokratično predpisal kampanjski okvir: SD bi imela pet minut časa ob sedmih zjutraj, stranki LMŠ bi zadoščalo pet minut ob treh, SAB ima dovolj štiri minute ob četrti uri. Za Gibanje Svoboda, ki itak ni parlamentarna stranka in kaj se sploh sili, so tri minute, takoj potem, ko ob ponedeljkih zapoje prvi petelin na četrtem kanalu, več kot radodarna demokratična gesta. Levica pa tako in tako ni stranka, ampak del telesa. Če jim kaj ni všeč, jih seveda nihče ne sili, da to sprejmejo. Saj se nismo za to osamosvajali.
Osmi marec bomo spravili na koledar ali pa v samico. Gre za povsem neenakopravno in izdajalsko obnašanje. Zakaj bi osmi marec lahko, osmi april pa nima šanse? In kaj je narobe z drugim majem ali desetim marcem, samimi mučeniki? Kam bi pa prišli, če bi vseh 365 dni postavljalo stojnice, zbiralo podpise, nosilo transparente, ukinjalo zakone in zahtevalo pravice, lepo vas prosim! Še en dokaz, da je dobrota sirota. Osmi marec je očitno narobe razumel demokracijo. Zato nam mora, kot prvo, predložiti dokaze o vsebini in programu svoje kampanje. Naznaniti nam mora, katero osebo bomo vklenili, ji pulili nohte in jo varnostno oglobili. Prav tako se mora osmi marec opredeliti do prijave, da opravlja volilno kampanjo, čeprav mu te pristojnosti ni nihče dal. Če mene vprašate, bo osmi marec še nasrkal. Sicer se že jutri lahko zbudi četrti april in za njim peti ter šesti april. To bi bil šele kaos in terorizem. Država je dolžna preprečevati vsa protidržavna dejanja, delovati mora proti ščuvanju k neenakosti datumov, proti protizakonskim gverilskim akcijam ter še najbolj proti antifa in komunistični grožnji. Če nam ne prijavite še preostalih marcev in aprilov, ste lahko v prekršku in končate v kazenskem postopku tudi vi. Dolžni ste poročati o vseh podobnih sumljivih dejanjih, ki načenjajo vse svetle dosežke naše edino možne in čiste ureditve. Za demokracijo in njene otroke gre.
Četa špijonov na terenu je ugotovila, da je bila pandemija, ki se ne bo nikoli končala, nadvse koristna reč. Toliko specialistov in poznavalcev zdravstvenega sistema ni imela naša mala država še nikoli v svoji dolgi zgodovini. Saj so imeli pijavke, puščali so kri, jedli so kobilice in črve s surovim česnom, skakali na glavo v poledenelo jezero, pili urin ..., ampak toliko znanja, kot ga je dala pandemija, ni dala še nobena univerza, nobeno zdravstveno gibanje. Zdaj vemo vse: kako bomo odpravili čakalne vrste, kako se odpravi korupcija, kako ne potrebujemo več dveh medicinskih fakultet, ampak bomo novačili diplomirance s FB- in TW-računov. Vemo, kako bomo odpravili administracijo, znižali in zvišali plače v enem zamahu (kajti zdravniki imajo previsoke in prenizke hkrati), kako bomo odpravili koncesije in privatnike, uvedli svobodnjake in pro bono zdravstvene centre, centralizirali nabavo in še okrepili zavarovalništvo.
Če ima kateri od ministrov kaj pokazati, je to prav gotovo Boris Mark Andrijanič. Nihče na tem svetu si ne bi nikoli niti v sanjah predstavljal, da bo toliko spodbudil digitalni duh slovenskih množic, da je celo nedolgo tega samozvani digitalni analfabet iz Bošamarina pri Kopru Boris Popovič ustanovil vseslovensko stranko Digitalizirajmo Slovenijo, ki z največjimi upi koraka v državni zbor. To je najsvetlejši primer sprememb, ki je po demokratični krivici (podobno kot Janez Ivan) izvisel iz predvolilne kampanje. Krivi pa so uredniki TV Slovenija, kjer levi virus v hipu zasvoji vsakogar, ki se predolgo zadržuje v zakleti stavbi na Kolodvorski 2.
