Palestinci in izraelska lisica
Že bežen pogled na razpravo v državnem zboru zgovorno izpričuje, koliko bo vredno slovensko priznanje Palestine.
Odpri galerijo
Dolgi lok zgodovine, v katerem so Judje v islamski civilizaciji videli ideal strpnosti, se je končal. FOTO: Ibraheem Abu Mustafa/Reuters
Ironija zgodovine je hotela, da sredi Budimpešte, natanko na kraju, kjer je bil rojen utemeljitelj sionizma Theodor Herzl, stoji največja sinagoga v Evropi, zgrajena v slogu, ki posnema srednjeveško arabsko arhitekturo.
Neomavrski slog je bil zelo priljubljen med Judi v 19. stoletju. Od Stockholma do Firenc so rasle sinagoge, ki so posnemale umetnost arabske Španije, ki je veljala za zlato dobo judovske kulture v diaspori. Evropske države so uredbe o enakopravnosti Judov sprejemale sočasno, ko so začenjale »širiti civilizacijo« v islamski svet. Neomavrski slog je z obujanjem mita o tolerantnem Al-Andalusu nastavljal ogledalo krščanski Evropi: glejte, da boste do nas vsaj toliko velikodušni, kot je bila civilizacija, do katere zdaj gojite občutek večvrednosti. Prošnja ni bila uslišana.
Ko se je tisočletna dediščina evropskega judovstva pogreznila v črno jamo holokavsta, je želja preživelih po novi domovini v varnem zavetju lastne nacionalne države sprožila novo tragedijo. Herzlove sanje o judovski domovini v Palestini so se lahko uresničile le za ceno eksodusa tamkajšnjih Arabcev. Dogodku, ki mu Palestinci pravijo nakba, katastrofa, je sledil izgon približno enakega števila Judov iz arabskih dežel, kjer so mnogi živeli nepretrgano od rimskih časov, številni drugi pa so se tja zatekli po tem, ko je katoliška Španija uničila »strpni Al-Andalus«.
Dolgi lok zgodovine, v katerem so Judje v islamski civilizaciji videli ideal strpnosti, se je končal. O njem danes nemo pričajo le še sinagoge v arabesknem slogu, raztresene od Kijeva do Cincinnatija.
Toda če so Judje iz arabskih dežel hočeš nočeš začeli novo življenje v deželi, ki so se ji morali naučiti reči »domovina« (podobno kot velja za milijone maloazijskih Grkov, istrskih Italijanov, podonavskih Švabov, galicijskih Poljakov in tako dalje), so arabske države Palestince natrpale v begunska taborišča in iz njih naredile kanonfuter protisionističnega nacionalizma. Iz te izkušnje brezupa in dvojnega ponižanja se je rodila sodobna palestinska identiteta.
Odnos Izraela do Arabcev, ki so ostali znotraj njegovih meja, se sprva ni razlikoval od »manjšinskih politik« primerljivih držav. V času Jima Crowa, apartheida, bitke za Alžir, severnoirskih troubles in izrednega stanja v Baskiji se je položaj Arabcev pod izraelsko zasedbo zdel znosen.
Šikaniranja, s katerimi je Izrael uveljavljal interese vse številnejših judovskih priseljencev na račun Arabcev, se niso bistveno razlikovala od metod, s pomočjo katerih je obala med Barkovljami in Štivanom v istem obdobju postala etnično italijanska, med Sečovljami in Debelim rtičem pa slovenska. V primerjavi s Stalinovim razseljevanjem ljudstev po Sibiriji ali celo z nasilno helenizacijo egejske Makedonije je bila izraelska politika – ki je večini Arabcev podelila državljanske pravice in arabščino povzdignila v uradni jezik – celo »dobrohotna«.
Toda zahodni modeli so se izboljševali, medtem ko se je stanje Palestincev slabšalo. Vzrok je bil predvsem geopolitične narave: arabske države so Palestince predolgo uporabljale kot kmeta na šahovnici hladnovojnega merjenja moči, in ko so usodo končno vzeli v svoje roke, so prevzeli iste teroristične taktike kot večina tedanjih osvobodilnih gibanj.
Obkroženi z vseh strani so Izraelci, zlasti po jomkipurski vojni, na tilniku začutili nevarnost ponovnega izničenja. Ideja arabske dominacije se je iz zasanjanega ideala sprevrgla v môro.
»Samo na en način se lisica lahko zanesljivo reši. Votlino mora izkopati hitreje, kot so jo psi sposobni preiskati. Ko se psi razočarani odpravijo iz zapuščene votline in nadaljujejo po njenih sledeh, mora ona izkopati že naslednjo. Ali že tretjo. Tako se stalno veča razdalja in postaja že tolikšna, da bi se lahko lisica mirno ulegla ter brez tveganja počivala. Vendar je zanimivo, da taka lisica še naprej koplje, to dela čedalje hitreje in vedno bolj zagnano, postopoma obvladuje kopanje v trdo zemljo, lapor, granit in železo, prečka reke, se zažira v gore, zavzema morja ... in nekoč se psi zasledovalci začutijo čudno nemirne, kot da jih je nekdo začel zasledovati.«
Tako v paraboli Lisica Alojz Ihan opisuje psihološko vzmet, ki iz preganjancev ustvarja preganjalce. Po več kot dveh desetletjih, ki nas ločijo od padca berlinskega zidu in sporazuma iz Osla, je postalo jasno, da o izraelsko-palestinskem sporu ne moremo več razmišljati – kakor nas nagovarja izraelski pisatelj Amos Oz – kot o »tragičnem spopadu dveh bratov«, ki ju je sprl boj med dvema legitimnima prizadevanjema.
Predvsem v zadnjih petnajstih letih je izraelska politika do Palestincev postala škandal brez olajševalnih okoliščin. Permanentni suspenz človekovih pravic na zasedenih območjih in nebrzdano širjenje judovskih naselbin ustvarjata stanje kolonialne podrejenosti. V času, ko obstoj Izraela ni več resno ogrožen, to zelo očitno razkraja njegovo lastno demokracijo.
Razmerje dominacije je škodljivo za vse vpletene strani. Za usodo žrtve in za etično integriteto zatiralca. A tudi za zunanje opazovalce, ki so se prisiljeni zateči v samoprevaro, da bi ubežali bremenu soodgovornosti. Vsakič ko se zatekamo v zgodovinske, kulturne, verske, ideološke ali rasne klišeje, da bi opravičevali neopravičljivo, banaliziramo zgodovinske travme in se pripravljamo za naslednjo moralno kapitulacijo.
Priznanje Palestine ne bo privedlo do obnove arabsko-judovske idile Herzlovih romantičnih sodobnikov. Toda če mednarodna skupnost Izraelu s tem pošlje signal, da ne bo mižala spričo enostranske razveljavitve zavez, ki sta jih v Oslu sprejela oba »sprta brata«, utegne biti to pomembna simbolna gesta.
A težava s simbolnimi gestami je, da so vredne natanko toliko kot ugled tistega, ki jo poda. Že bežen pogled na razpravo o tem vprašanju v državnem zboru zgovorno izpričuje, koliko bo vredno slovensko priznanje Palestine.
Neomavrski slog je bil zelo priljubljen med Judi v 19. stoletju. Od Stockholma do Firenc so rasle sinagoge, ki so posnemale umetnost arabske Španije, ki je veljala za zlato dobo judovske kulture v diaspori. Evropske države so uredbe o enakopravnosti Judov sprejemale sočasno, ko so začenjale »širiti civilizacijo« v islamski svet. Neomavrski slog je z obujanjem mita o tolerantnem Al-Andalusu nastavljal ogledalo krščanski Evropi: glejte, da boste do nas vsaj toliko velikodušni, kot je bila civilizacija, do katere zdaj gojite občutek večvrednosti. Prošnja ni bila uslišana.
Ko se je tisočletna dediščina evropskega judovstva pogreznila v črno jamo holokavsta, je želja preživelih po novi domovini v varnem zavetju lastne nacionalne države sprožila novo tragedijo. Herzlove sanje o judovski domovini v Palestini so se lahko uresničile le za ceno eksodusa tamkajšnjih Arabcev. Dogodku, ki mu Palestinci pravijo nakba, katastrofa, je sledil izgon približno enakega števila Judov iz arabskih dežel, kjer so mnogi živeli nepretrgano od rimskih časov, številni drugi pa so se tja zatekli po tem, ko je katoliška Španija uničila »strpni Al-Andalus«.
Dolgi lok zgodovine, v katerem so Judje v islamski civilizaciji videli ideal strpnosti, se je končal. O njem danes nemo pričajo le še sinagoge v arabesknem slogu, raztresene od Kijeva do Cincinnatija.
Toda če so Judje iz arabskih dežel hočeš nočeš začeli novo življenje v deželi, ki so se ji morali naučiti reči »domovina« (podobno kot velja za milijone maloazijskih Grkov, istrskih Italijanov, podonavskih Švabov, galicijskih Poljakov in tako dalje), so arabske države Palestince natrpale v begunska taborišča in iz njih naredile kanonfuter protisionističnega nacionalizma. Iz te izkušnje brezupa in dvojnega ponižanja se je rodila sodobna palestinska identiteta.
Odnos Izraela do Arabcev, ki so ostali znotraj njegovih meja, se sprva ni razlikoval od »manjšinskih politik« primerljivih držav. V času Jima Crowa, apartheida, bitke za Alžir, severnoirskih troubles in izrednega stanja v Baskiji se je položaj Arabcev pod izraelsko zasedbo zdel znosen.
Šikaniranja, s katerimi je Izrael uveljavljal interese vse številnejših judovskih priseljencev na račun Arabcev, se niso bistveno razlikovala od metod, s pomočjo katerih je obala med Barkovljami in Štivanom v istem obdobju postala etnično italijanska, med Sečovljami in Debelim rtičem pa slovenska. V primerjavi s Stalinovim razseljevanjem ljudstev po Sibiriji ali celo z nasilno helenizacijo egejske Makedonije je bila izraelska politika – ki je večini Arabcev podelila državljanske pravice in arabščino povzdignila v uradni jezik – celo »dobrohotna«.
Toda zahodni modeli so se izboljševali, medtem ko se je stanje Palestincev slabšalo. Vzrok je bil predvsem geopolitične narave: arabske države so Palestince predolgo uporabljale kot kmeta na šahovnici hladnovojnega merjenja moči, in ko so usodo končno vzeli v svoje roke, so prevzeli iste teroristične taktike kot večina tedanjih osvobodilnih gibanj.
Obkroženi z vseh strani so Izraelci, zlasti po jomkipurski vojni, na tilniku začutili nevarnost ponovnega izničenja. Ideja arabske dominacije se je iz zasanjanega ideala sprevrgla v môro.
»Samo na en način se lisica lahko zanesljivo reši. Votlino mora izkopati hitreje, kot so jo psi sposobni preiskati. Ko se psi razočarani odpravijo iz zapuščene votline in nadaljujejo po njenih sledeh, mora ona izkopati že naslednjo. Ali že tretjo. Tako se stalno veča razdalja in postaja že tolikšna, da bi se lahko lisica mirno ulegla ter brez tveganja počivala. Vendar je zanimivo, da taka lisica še naprej koplje, to dela čedalje hitreje in vedno bolj zagnano, postopoma obvladuje kopanje v trdo zemljo, lapor, granit in železo, prečka reke, se zažira v gore, zavzema morja ... in nekoč se psi zasledovalci začutijo čudno nemirne, kot da jih je nekdo začel zasledovati.«
Tako v paraboli Lisica Alojz Ihan opisuje psihološko vzmet, ki iz preganjancev ustvarja preganjalce. Po več kot dveh desetletjih, ki nas ločijo od padca berlinskega zidu in sporazuma iz Osla, je postalo jasno, da o izraelsko-palestinskem sporu ne moremo več razmišljati – kakor nas nagovarja izraelski pisatelj Amos Oz – kot o »tragičnem spopadu dveh bratov«, ki ju je sprl boj med dvema legitimnima prizadevanjema.
Predvsem v zadnjih petnajstih letih je izraelska politika do Palestincev postala škandal brez olajševalnih okoliščin. Permanentni suspenz človekovih pravic na zasedenih območjih in nebrzdano širjenje judovskih naselbin ustvarjata stanje kolonialne podrejenosti. V času, ko obstoj Izraela ni več resno ogrožen, to zelo očitno razkraja njegovo lastno demokracijo.
Razmerje dominacije je škodljivo za vse vpletene strani. Za usodo žrtve in za etično integriteto zatiralca. A tudi za zunanje opazovalce, ki so se prisiljeni zateči v samoprevaro, da bi ubežali bremenu soodgovornosti. Vsakič ko se zatekamo v zgodovinske, kulturne, verske, ideološke ali rasne klišeje, da bi opravičevali neopravičljivo, banaliziramo zgodovinske travme in se pripravljamo za naslednjo moralno kapitulacijo.
Priznanje Palestine ne bo privedlo do obnove arabsko-judovske idile Herzlovih romantičnih sodobnikov. Toda če mednarodna skupnost Izraelu s tem pošlje signal, da ne bo mižala spričo enostranske razveljavitve zavez, ki sta jih v Oslu sprejela oba »sprta brata«, utegne biti to pomembna simbolna gesta.
A težava s simbolnimi gestami je, da so vredne natanko toliko kot ugled tistega, ki jo poda. Že bežen pogled na razpravo o tem vprašanju v državnem zboru zgovorno izpričuje, koliko bo vredno slovensko priznanje Palestine.
