V nadaljevanju preberite:
Naj bo ulični škofjeloški pasijon patra Romulada, filmski Pasijon Mela Gibsona ali pasijon na prepolnem sončnem Trgu sv. Petra v Rimu. Ali pasijon v naši farni cerkvi v času pred mojim rojstvom, ko je Španova Mica pela deklo in vsako leto spravila občestvo v ekstatičen krohot, ko je zaskovikala tudi-ti-si-bil-z-njim. In se nihče ne spomni njene izvedbe, ker jo je stric Jaka v dolgih zimskih večerih tako zvesto poustvarjal, da ima še moja mami, ki je Mico slišala v živo, v spominu le Jakov falzet.
Sveta teče kri; povsod. In nam, površnim ateistom, vernikom in skeptikom se zdi vse pretirano in preglasno in prekrvavo. Pa ni. Sinovi krvavijo in umirajo in matere jih objemajo. Ali jih ne. Papež Frančišek je to nedeljo nad slavnim eliptičnim trgom alegorično govoril o sinovih, vpoklicanih, da pobijajo svoje brate. Pobijajo brate po veri, po barvi kože, po telesni strukturi. Pokojna stara mati mojega moža je rekla: konec sveta bo, ko bo ptič ptiča jedel.
Sudan ali Sirija ali Bosna. Ali Ukrajina. Krivi so neverniki v že kateri sveti deželi ali divjaški Indijanci ali divjaški zamorci ali divjaški tujci iz sosednjega stanovanja. Naj se scvrejo, džavri. Po svoji zadnji kolumni sem razjezila sogovornike pri kavi z ugotovitvijo, da mlatijo in pobijajo predvsem moški. Poklopile so me sogovornice (ženske!), češ, a tiste Julija pa Nika pa Nataša bi bile kaj boljše?!
