Skrivni prostori
Vojska se je z več kot pest debelim kablom inštalirala v drob civilne družbe in 24 ur na dan vlekla na ušesa.
Odpri galerijo
Skrivni prostori hotela Jama v Postojni
Foto Blaž Samec
Velika črna cev, ki se zvija v drobovju postojnskega hotela Jama, je danes na ogled turistom, ki bi jih morda zanimala temna plat naše zgodovine. Odkrili so jo šele pred nedavnim, skupaj s skritimi prostori, v katerih so tehniki nekdanje vojaške in civilne obveščevalne službe prisluškovali ljudstvu.
Medtem ko so se v hotelu menjavali turisti in popotniki, poslovneži in avanturisti, je spodaj pod betonsko ploščo debela komunikacijska cev srkala na tisoče takšnih in drugačnih sporočil ali prisluhov in jih primerno obdelane pošiljala naravnost v postojnsko vojašnico ali pač nekam tja. Kako je stvar delovala, pravzaprav še danes ne vedo natanko. Raziskovalci prostorov, ki so bili tako tajni, da zanje niso vedeli oziroma niso hoteli vedeti niti zaposleni v hotelu, vsaj velika večina ne, čeprav so imeli z njimi skupno elektriko in gretje, menijo, da je bila naročnica prostorov, v načrtih označenih kot zaklonišče, Jugoslovanska ljudska armada.
Vojska se je v času gradnje hotela leta 1971 z več kot pest debelim kablom inštalirala v drob civilne družbe in 24 ur na dan vlekla na ušesa. Prisluškovala naj bi predvsem tujim tajnim službam, a za takšno delo mora najprej prisluškovati vsem. In za prisluškovanje sredi mesta, kot je Postojna, potrebuje tudi pomoč civilne sfere. Verjetno jo je imela in verjetno je potem svojo storitev posojala tudi tajni ali navadni policiji; itak je sledila doktrini, da je moč vojske v njenem ljudstvu, zato to ne sme biti šibko in razdvojeno, ampak močno in enotno. Zanimivo, da se je vse to zdelo v redu ljudem, ne le tu zaposlenim prisluškovalcem, ampak vsem, ki so za ta vzporedni svet vedeli.
Še posebno zanimivo je, da so ta mračni svet varovala le navadna vrata. Nobenega skrivnega ali maskiranega vhoda ni bilo, nobenih predorov, nobenih mrtvih straž, ki bi pokosile nepovabljene goste, samo vrata in na podboju tipka za zvonec. Brez imena ali kakšne druge oznake. A tisti, ki so zvonili, so že vedeli, koga iščejo. Toda zagotovo so to vedeli tudi tisti, ki jim ni prišlo na misel, da bi pritiskali na zvonec; še manj, da bi o njem komu govorili.
In to ni osamljen primer; takšnih cevi tudi drugod po Sloveniji ni manjkalo. Postojna je bila res od nekdaj pomembna vojaška strateška točka – postojnska vrata je varovalo več kot 7000 vojakov samo na tistem koncu –, a tudi pri prenovi portoroškega Grand hotela Palace so našli takšno cev. Odkrili so, mi je pravil eden izmed projektantov, ki so sodelovali pri prenovi hotela, tudi skrivno sobo za recepcijo, podobno, morda malo manjšo kot v hotelu Jama, v katero so bili speljani vsi komunikacijski vodi na tistem koncu Obale. Ti vodi so šele od tam tekli naprej v portoroško pošto. Menda in zelo verjetno so bile prisluškovalnice tudi v drugih hotelih z igralnicami: v Ljubljani, na Bledu in, seveda, v Novi Gorici. Tja so zahajali tuji gostje in posvečeni domači ljubitelji hazarda z devizami in zanimivimi informacijami.
Za te sobe so gotovo vedeli številni ljudje, tudi zaposleni v teh objektih. Med tistimi v hotelu Jama se je šušljalo marsikaj, bila so tudi vrata, vsem zaposlenim na očeh, a ni nihče ničesar spraševal in preverjal. Zelo podobno je bilo drugod po takšnih krajih. Prebivalce Kočevske, denimo, so pred nekdanjim zaprtim območjem, ki je bilo kot nekakšna (vojaška) država v državi na območju 220 kvadratnih kilometrov, zadrževale le povsem nevarovane cestne zapornice.
V resnici jih je pred zaprtim območjem zadrževal strah, ki ga je vzdrževala takratna tajna policija Udba. Načrtno je širila zgodbice o tako imenovanih mrtvih stražah in samodejnih strelnih napravah, ki da streljajo brez opozorila. Eden od domačinov, ki nas je kot turistični vodnik popeljal po predlani za javnost odprtem bunkerju Škrilj, se spominja, da je bilo zaprto območje zanje popolnoma neznana dežela, ki so jo prvič lahko obiskali šele po letu 1990.
A tam je šlo za globoko v zemljo vkopan bunker, do katerega so redke obiskovalce pripeljali z zavezanimi očmi, in še ko so jim jih pred vhodom razvezali, niso videli drugega kot vhodna vrata garaže. Tu pa imamo hotelska vrata sredi Postojne; z zvoncem, na katerega od leta '91, ko je JLA odšla, pa do pred dvema letoma, ko so prenavljali hotel, ni nihče pozvonil. Ali pa si ni upal? Koliko je še takšnih vrat po Sloveniji?
Medtem ko so se v hotelu menjavali turisti in popotniki, poslovneži in avanturisti, je spodaj pod betonsko ploščo debela komunikacijska cev srkala na tisoče takšnih in drugačnih sporočil ali prisluhov in jih primerno obdelane pošiljala naravnost v postojnsko vojašnico ali pač nekam tja. Kako je stvar delovala, pravzaprav še danes ne vedo natanko. Raziskovalci prostorov, ki so bili tako tajni, da zanje niso vedeli oziroma niso hoteli vedeti niti zaposleni v hotelu, vsaj velika večina ne, čeprav so imeli z njimi skupno elektriko in gretje, menijo, da je bila naročnica prostorov, v načrtih označenih kot zaklonišče, Jugoslovanska ljudska armada.
Vojska se je v času gradnje hotela leta 1971 z več kot pest debelim kablom inštalirala v drob civilne družbe in 24 ur na dan vlekla na ušesa. Prisluškovala naj bi predvsem tujim tajnim službam, a za takšno delo mora najprej prisluškovati vsem. In za prisluškovanje sredi mesta, kot je Postojna, potrebuje tudi pomoč civilne sfere. Verjetno jo je imela in verjetno je potem svojo storitev posojala tudi tajni ali navadni policiji; itak je sledila doktrini, da je moč vojske v njenem ljudstvu, zato to ne sme biti šibko in razdvojeno, ampak močno in enotno. Zanimivo, da se je vse to zdelo v redu ljudem, ne le tu zaposlenim prisluškovalcem, ampak vsem, ki so za ta vzporedni svet vedeli.
Še posebno zanimivo je, da so ta mračni svet varovala le navadna vrata. Nobenega skrivnega ali maskiranega vhoda ni bilo, nobenih predorov, nobenih mrtvih straž, ki bi pokosile nepovabljene goste, samo vrata in na podboju tipka za zvonec. Brez imena ali kakšne druge oznake. A tisti, ki so zvonili, so že vedeli, koga iščejo. Toda zagotovo so to vedeli tudi tisti, ki jim ni prišlo na misel, da bi pritiskali na zvonec; še manj, da bi o njem komu govorili.
In to ni osamljen primer; takšnih cevi tudi drugod po Sloveniji ni manjkalo. Postojna je bila res od nekdaj pomembna vojaška strateška točka – postojnska vrata je varovalo več kot 7000 vojakov samo na tistem koncu –, a tudi pri prenovi portoroškega Grand hotela Palace so našli takšno cev. Odkrili so, mi je pravil eden izmed projektantov, ki so sodelovali pri prenovi hotela, tudi skrivno sobo za recepcijo, podobno, morda malo manjšo kot v hotelu Jama, v katero so bili speljani vsi komunikacijski vodi na tistem koncu Obale. Ti vodi so šele od tam tekli naprej v portoroško pošto. Menda in zelo verjetno so bile prisluškovalnice tudi v drugih hotelih z igralnicami: v Ljubljani, na Bledu in, seveda, v Novi Gorici. Tja so zahajali tuji gostje in posvečeni domači ljubitelji hazarda z devizami in zanimivimi informacijami.
Za te sobe so gotovo vedeli številni ljudje, tudi zaposleni v teh objektih. Med tistimi v hotelu Jama se je šušljalo marsikaj, bila so tudi vrata, vsem zaposlenim na očeh, a ni nihče ničesar spraševal in preverjal. Zelo podobno je bilo drugod po takšnih krajih. Prebivalce Kočevske, denimo, so pred nekdanjim zaprtim območjem, ki je bilo kot nekakšna (vojaška) država v državi na območju 220 kvadratnih kilometrov, zadrževale le povsem nevarovane cestne zapornice.
V resnici jih je pred zaprtim območjem zadrževal strah, ki ga je vzdrževala takratna tajna policija Udba. Načrtno je širila zgodbice o tako imenovanih mrtvih stražah in samodejnih strelnih napravah, ki da streljajo brez opozorila. Eden od domačinov, ki nas je kot turistični vodnik popeljal po predlani za javnost odprtem bunkerju Škrilj, se spominja, da je bilo zaprto območje zanje popolnoma neznana dežela, ki so jo prvič lahko obiskali šele po letu 1990.
Tisti, ki so zvonili, so že vedeli, koga iščejo, zagotovo pa tudi tisti, ki jim ni prišlo na misel, da bi pritiskali na zvonec.
A tam je šlo za globoko v zemljo vkopan bunker, do katerega so redke obiskovalce pripeljali z zavezanimi očmi, in še ko so jim jih pred vhodom razvezali, niso videli drugega kot vhodna vrata garaže. Tu pa imamo hotelska vrata sredi Postojne; z zvoncem, na katerega od leta '91, ko je JLA odšla, pa do pred dvema letoma, ko so prenavljali hotel, ni nihče pozvonil. Ali pa si ni upal? Koliko je še takšnih vrat po Sloveniji?
