Vrtičkar na dopingu

Zimsko lenobo prežene eksplozija volje do življenja, dela in ustvarjanja.
Fotografija: FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock

Čas, ko nas ptičje petje zbuja, še preden se prvi sončni žarki uprejo v okno, je tudi čas, ko se pokažejo prvi znaki spomladanske utrujenosti. Po (pre)dolgi zimi sveža doza dnevne svetlobe blagodejno vpliva na telo. Zimsko lenobo prežene eksplozija volje do življenja, dela in ustvarjanja. Vsi bi vse naenkrat: tekli, kolesarili, telovadili, se družili, generalno pospravili stanovanje in uredili vrt. Je res čudno, od kod se potem vzame spomladanska utrujenost?

»Kaj mi je tega treba?« Vprašanje, ki si ga postavim vsako soboto med malo daljšim tekom, kronanim s tekaškim vzponom na bližnji hrib, sem si ta konec tedna postavil večkrat kot običajno. Nekajkrat se mi je prikradlo v misli med sopihanjem v hrib, ko sem v glavi slišal zgolj svoje dihanje. Sodim namreč med poslednje dinozavre, ki tečemo brez pametnega telefona in slušalk v ušesih. Delno zato, ker se gibljem na območju medveda in upam, da bom kosmatinca prej slišal kot videl, delno pa zato, ker mi je poslušanje mojega dihanja v posebno zabavo.

Morda je z menoj nekaj narobe, a na ritem dihanja mi vedno uspe obesiti kakšno melodijo v glavi, vsakič drugo. To soboto ni šlo. Edina beseda, ki se mi je nekaj kilometrov klanca ponavljala v glavi kot nekakšna cinična mantra, je bila: »de-fi-bri-la-tor«. In tako vse do vrha hriba. Ne lažejo, ko pravijo, da tek človeka osreči. V soboto po teku sem bil srečen, da sem živ.

Ker pa nobena sreča ni večna, tudi moja ni bila. Doma me je po teku pričakal napol prekopan vrtiček. Lopato v roke in »​štihat«​ v ritmu: »de-fi-bri-la-tor« in znova tisto vprašanje: »Kaj mi je tega treba?« Odgovor je bil tokrat jasen, domači pridelki, ki jih imamo na voljo od maja do oktobra, so posebne vrste doping za laičnega vrtnarja in laičnega tekača v meni, predvsem pa vlivajo upanje, da še dolgo ne bom potreboval defibrilatorja.