Absolutno zlo je bliže, kot si mislimo
Če v Republiki Srbski ne preživi človek, ki se javno izjasni za Bosanca, čeprav ga obdaja več kot tisoč varnostnikov, kako varne se lahko tam počutijo drugi »običajni ljudje«, domačini in tujci?
Odpri galerijo
V središču Banjaluke ljuje že več kot eno leto terjajo odgovore o storilcih nepojasnjenih umorov. Ne le, da niso dobili odgovora, kdo in zakaj je ubil mladega Davida Dragičevića, dobili so nov umor, pod streli je klonil poslovnež Slaviša Krunić. Foto Posnetek Zaslona Twitter
»Ti ljudje morajo dojeti, da bodo nekoč morali oditi. Mi bomo ostali in za nami bodo ostali naši otroci. Bosna in Hercegovina je bila tu pred nami, tu je zdaj in bo tudi za nami,« tako je govoril 48-letni Slaviša Krunić. Priljubljeni bosanski poslovnež je v ponedeljek pozno zvečer odšel. Odšel je predčasno, zadet z dvema kroglama v glavo. Jasna manifestacija absolutnega zla.
Od verjetno plačanega morilca umorjeni Krunić je kot lastnik živilske družbe Žitoprodukt in družbe za varovanje Sector Security v Banjaluki in okolici zaposloval 1600 ljudi. Tako kot je bil pri oblasteh srbske entitete Republike Srbske osovražen zaradi trmastega upiranja izsiljevanju režima in zaradi jasnega zagovarjanja enovite Bosne in Hercegovine, je bil po vsej BiH priljubljen prav zato, ker se ni zmenil za narodnost in versko pripadnost ter je v svojih podjetjih brez zadržkov zaposloval tako Hrvate kot Bošnjake.
»To, da se toliko let po vojni še zdaj navdušujemo nad poslovnežem iz Banjaluke, ker zaposluje Hrvate in Bošnjake, je naša tragedija,« je povedal v enem od svojih televizijskih intervjujev, ki bodo za njim ostali kot dokaz, kakšni ljudje so za oblast nezaželeni v eni najrevnejših držav v Evropi.
Kaj nam v Sloveniji mar, če se v Banjaluki streljajo? To vprašanje si bo marsikdo postavil in nanj je preprosto odgovoriti. Banjaluka je blizu Ljubljani. Na sumljive načine pridobljen denar in z njim povezana politika iz tri ure in pol oddaljene Banjaluke lahko na življenje in politiko pri nas vplivata bolj, kot se to zdi na prvi pogled ali kot bi si kdo pri nas želel.
Na volitvah zmagovita slovenska stranka si je tam izposodila denar. Damjan Belič, član nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki upravlja slovensko državno premoženje, je pred desetletjem Krunićevi družbi prodal družbo za varovanje Centurion iz Bijeljine. Ceste in pločnike v Ljubljani gradi, pluži in soli gradbena družbe KPL, ki je v lasti Mladena Milanovića.
Milanović, ki ga v Banjaluki poznajo tudi pod vzdevkom Kaja, je v mestu ob Vrbasu mali kralj, lastnik tržnice, komunalnega podjetja in še več drugih podjetij. Ker se v Republiki Srbski bolj malo zgodi mimo Milorada Dodika, so špekulacije o povezavah med Milanovićem in Dodikom več kot zgolj votla ugibanja.
Ta del BiH med številnimi slovenskimi podjetji velja za ugodno poslovno okolje, tam je kar nekaj slovenskih naložb. A če po glasni kritiki režima ne preživi človek, ki zaposluje več kot tisoč varnostnikov, vojnih veteranov z vseh treh strani, kako varne se lahko počutijo drugi »običajni ljudje«, domačini in tujci?
V Republiki Srbski se je v dveh desetletjih zgodilo 40 neraziskanih umorov, oblast pa kljub zgražanju Hrvatov in Bošnjakov oborožuje rezervne policiste. Koga, razen elit, bo rezervna policija še varovala, če se ljudje tam ne bodo počutili varne in bodo še naprej bežali kamorkoli, kjer se jim bo zdelo znosnejše kot doma?
Od verjetno plačanega morilca umorjeni Krunić je kot lastnik živilske družbe Žitoprodukt in družbe za varovanje Sector Security v Banjaluki in okolici zaposloval 1600 ljudi. Tako kot je bil pri oblasteh srbske entitete Republike Srbske osovražen zaradi trmastega upiranja izsiljevanju režima in zaradi jasnega zagovarjanja enovite Bosne in Hercegovine, je bil po vsej BiH priljubljen prav zato, ker se ni zmenil za narodnost in versko pripadnost ter je v svojih podjetjih brez zadržkov zaposloval tako Hrvate kot Bošnjake.
»To, da se toliko let po vojni še zdaj navdušujemo nad poslovnežem iz Banjaluke, ker zaposluje Hrvate in Bošnjake, je naša tragedija,« je povedal v enem od svojih televizijskih intervjujev, ki bodo za njim ostali kot dokaz, kakšni ljudje so za oblast nezaželeni v eni najrevnejših držav v Evropi.
Kaj nam v Sloveniji mar, če se v Banjaluki streljajo? To vprašanje si bo marsikdo postavil in nanj je preprosto odgovoriti. Banjaluka je blizu Ljubljani. Na sumljive načine pridobljen denar in z njim povezana politika iz tri ure in pol oddaljene Banjaluke lahko na življenje in politiko pri nas vplivata bolj, kot se to zdi na prvi pogled ali kot bi si kdo pri nas želel.
Na volitvah zmagovita slovenska stranka si je tam izposodila denar. Damjan Belič, član nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki upravlja slovensko državno premoženje, je pred desetletjem Krunićevi družbi prodal družbo za varovanje Centurion iz Bijeljine. Ceste in pločnike v Ljubljani gradi, pluži in soli gradbena družbe KPL, ki je v lasti Mladena Milanovića.
Milanović, ki ga v Banjaluki poznajo tudi pod vzdevkom Kaja, je v mestu ob Vrbasu mali kralj, lastnik tržnice, komunalnega podjetja in še več drugih podjetij. Ker se v Republiki Srbski bolj malo zgodi mimo Milorada Dodika, so špekulacije o povezavah med Milanovićem in Dodikom več kot zgolj votla ugibanja.
Ta del BiH med številnimi slovenskimi podjetji velja za ugodno poslovno okolje, tam je kar nekaj slovenskih naložb. A če po glasni kritiki režima ne preživi človek, ki zaposluje več kot tisoč varnostnikov, vojnih veteranov z vseh treh strani, kako varne se lahko počutijo drugi »običajni ljudje«, domačini in tujci?
V Republiki Srbski se je v dveh desetletjih zgodilo 40 neraziskanih umorov, oblast pa kljub zgražanju Hrvatov in Bošnjakov oborožuje rezervne policiste. Koga, razen elit, bo rezervna policija še varovala, če se ljudje tam ne bodo počutili varne in bodo še naprej bežali kamorkoli, kjer se jim bo zdelo znosnejše kot doma?
