Houston, v Ljubljani imajo problem!
Zdaj si, zdaj te ni več. To je star pregovor, priljubljen še iz informbirojevskih jugoslovanskih časov, ko so rekli preprosto po jugoslovansko: »Sad te ima, sad te nema!«
V petek je pregovor doletel gospoda Loredana, ki je dan prej še bil. Njegova majhna napaka je bila, da je mislil, da se na zdravstvo spozna. Ne moremo mu zameriti. Vsak od nas se na zdravstvo spozna. Ko pa pride čas, ne najdemo zdravila niti obliža. Ali pa ni umetne zaklopke. Ne obvladamo umetnega dihanja. Za hudiča ne prikličemo ambulante. Ali pa, najpogosteje, ni zdravnika pri roki. Niti pri nogi.
Druga globoka narodna je: »Še dolgo je zdržal!« Ljudje so začudeni, nekateri občudujoči: Trpel je več kot eno leto. Vsa čast! Je imel pa debelo kožo. Tisti z normalno debelino treh milimetrov bi šli po treh mesecih. Loredanova meri vsaj 12 milimetrov.
Tretji obvezen pregovor je: »Minister je mrtev. Naj živi minister!« Tu smo v rahli zadregi. Imamo zelo malo možnosti: Erik B. (zaradi stroge zaupnosti ne razkrivamo vseh podatkov), ali pa Robert G. Če ta dva odpadeta, bi bila lahko tudi Jaša J. ali pa Dušan K. Če bi bil slednji, bi končno vendarle prezračili parlament.
Še ena modrost je: »Na politiko se spozna vsak.« Robert G. je na primer še v sredo politično podpiral Loredana. Ne vemo, kaj se je zgodilo v petek, (razen tega, da se je Luka Dončič končno zaročil). Za spoznanje je (Robert) potreboval samo 15 mesecev. Zamenjavo so mu sicer svetovali vsi iz opozicije, ma jih ni poslušal. Zdaj so končno usklajeni. Hkrati jim je zdribljal interpelacijo. Vsaj to!
Vse nas zdaj zanima, koliko mesecev bo potreboval, da novemu kandidatu izmeri debelino kože. Še najhitreje bi šlo, če bi ministrsko funkcijo prevzel Erik in nam v treh mesecih pokazal, kako se to reže in šiva po kirurško. In kako ostanemo zdravi do konca svojih dni. Ostaja pa še rezervna možnost: da ministrovanje tudi uradno prepusti interesnim centrom moči in postane javno zdravje še bolj donosno za posameznike.
Še najbolj čudno v tej aferi je, da prav nikogar ne skrbi, kdo bo podpredsednik vlade. In kaj se bo zdaj zgodilo s stranko Roberta G. Saj tudi zanjo velja rek iz uvoda. Ampak, naj se Robert ne sekira! Saj niti Moskovčani niti Spomenka ne vedo natančno, kje je donedavni Putinov prijatelj Jevgenij Prigožin, ki se je s tanki izgubil pred Moskvo. Potem mu je Vladimir Vladimirovič zrihtal letalo, ki je letalo sem ter tja od Rusije do Belorusije in nazaj.
Tanki in Jevgenij so poniknili, Putinova TV pa kaže grde zlate palice in umazane kupčke denarja, ponarejene potne liste in umetne lasulje, brke, brade ... Tako bodo nekoč kopali po premoženju Vladimirija Vladimiroviča. Kako sladka je ta politika, ki pri živem telesu udejanja dialektiko starih Grkov, Hegla, Marxa, da Putina niti ne omenjamo: »Sad te ima, sad te nema.« Vmes pa bolniki, ranjenci, posiljenke, brezdomci, trupla in zlate palice. Houston in Spomenka na pomoč, v Moskvi imajo problem.
Še dobro, da je naš minister odstopil zaradi slabega zdravja, in da kopljejo v Ljubljani kanal, ki bi moral odpraviti na tisoče greznic. Ne bo nam župan Zoki greznic jemal! Brez afer bi bili obsojeni samo na novice o tem, kako smo obtičali na jugo-cestah in kako nas je povozil hrvaški turizem. Mi pa smo se uprli in rekli, da Hrvatom že ne bomo gradili cest. Največja neumnost bi bila, če bi zdaj hiteli s tretjimi pasovi po Sloveniji. Nekdo bo moral odnehati. Me prav zanima, kdo bo prej popustil: turisti ali ceste.
Tudi v izolski občini so spoznali, da v bistvu ne želijo spreminjati toka zgodovine. Zgodovina teče sama. Leta 2019 je občina prodala stavbno zemljišče ruskemu biznismenu za 2,4 milijona evrov. Počilo je, afera, frka, tema, megla ... in nihče ni več vedel, kdo pije in kdo plača (podobno kot ob obisku Aleksandre Pivec). Primer so dali za dve leti na led, zamenjali župana in prejšnje dni je občina dobila na mizo ponudbo, da bi kupila nazaj isto zemljišče, ki ga je prodala Rusu za 2,4 milijona, le da bi morala zdaj zanj pljuniti sedem milijončkov.
Izolska občina v življenju še ni videla sedmih milijonov na kupu, zato so svetniki lahko izumili le še eno znano modrost: »Kar je, je!« Ali po domače: Kamor je šel Kopilevič, naj gresta še Guberac in Vivoda. Svetniki so prepustili zemljišče maherjem, niso pa dali roke v ogenj, da bo posel s stanovanji tekel gladko.
Le zakaj bi! Bomo raje gledali, kako bodo pretakali milijone po izolskih kanalih.
