V avtomobile obvezno: kamilice, spalke in kahle
Infrastrukturno ministrstvo je potrebovalo kar nekaj časa, da je potolažilo prebivalce Orehka, saj je po daljšem premisleku ugotovilo, da je mogoče drugi tir pri Kranju graditi tudi po drugi trasi, brez rušenja hiš in drugih spornih posegov v prostor. Kjer sta volja in denar (milijoni), je tudi pot, pravi novejši pregovor.
Nič narobe z dodatnim denarjem, saj so ljudje najbrž več vredni kot vsak meter železnih tirov in pragov. Ta človeška logika pa žal ne deluje zmeraj. Če bi, denimo, v Kopru za hitro cesto mimo mesta proti Šmarjam dodali 18 milijončkov, bi najverjetneje našli pot. Kjer je torej volja, je mogoče tudi cesto dovolj skriti, utišati ali pa jo peljati v dostojnem loku stran od hiš.
Ministrica Alenka se je nazadnje s krajevno skupnostjo v Kopru dogovorila, da bodo s to cesto raje počakali, naredili nekaj lepotnih popravkov na koprskih križiščih in potem še enkrat šteli avtomobile ter preverili, ali misli Istra res tako resno s svojim turizmom. Mogoče pa se v Istri samo hecajo. Ali pa so bili stari urbanisti za Luno in niso imeli pojma o prometnih tokovih. Seveda se po 50 letih še kamen utrudi, kaj šele prometni tokovi. Bomo videli, koliko časa se bo utrujala odločitev sedanje ministrice.
Tudi na primorski avtocesti je vsak dan tako, kot mora biti: enkrat prazniki, drugič počitnice, potem nesreča pa spet delo na cesti, tretjič megla, burja, toča ali okvara.
Tudi na primorski avtocesti je vsak dan tako, kot mora biti: enkrat prazniki, drugič počitnice, potem nesreča pa spet delo na cesti, tretjič megla, burja, toča ali okvara. Minuli četrtek je zaradi dolgega zastoja neinformiranim šoferjem počil film in so na srednjem pasu preprosto obrnili v nasprotno smer. Do zdaj še nismo dobili odgovora, ali je šlo za pohvalno in učinkovito ukrepanje ali za hud prekršek za najstrožjo kazen. Še dobro, da so v Titovi Jugoslaviji zgradili to cesto. In še bolje, da je ne morejo prodati tujcem. Si mislite, da bi jo prodali Nemcem, kot so letališče. Bo pa delovna skupina v kratkem končno posredovala nov seznam obvezne opreme za vse, ki si boste upali na pot proti Kopru. Iz strogo zaupnih virov smo izvedeli, da bo po novem za to pot obvezno dodati naslednje: hladilnik s hrano in pijačo za najmanj 24 ur, spalno vrečo, defibrilator, pomirjevala, tablete proti visokemu pritisku in proti driski, nočno posodo (kahlo), električni avtomobili pa bodo morali v prtljažnik tako in tako dodati rezervno baterijo, priporočljivo bo imeti tudi kakšno kokoš nesnico (za sveža jajca).
Ponovno je velja tudi državnoplansko uravnavanje cen. Kako bo vlada stopila na prste trgovskim podjetnikom, ki »optimizirajo« cene svojih storitev in blaga ter jih preprosto prilagajajo povpraševanju na trgu, vam ne znamo pojasniti. Pa saj od višjih cen služi tudi država in njeni uradniki, ki potem logično lahko zahtevajo (brez lažne skromnosti) pet ali tudi šest razredov višje plače. Namesto da bi država take podjetnike nagrajevala, jih zmerja z oderuhi. Hvaležnost pa taka! Višje cene menda zvišujejo standard. Vprašajte Madžare, ali pa vsaj njihovega predsednika! Če bomo medtem spet kupovali pri Italijanih in če se bodo vsaj nekaterim končno vrnili dobri stari jugoslovanski časi, toliko bolje.
Italijanom je treba pomagati. Če so oni 50 let kupovali cenejši bencin pri nas, je pošteno in prav, da jim vrnemo usluge in naredimo nekaj prometa tudi pri njih. Slovenskim trgovcem pa se je končno pokazala priložnost za petdnevni delovnik. Ostal jim bo le še en sindikalni cilj: da bi trgovine delale samo osem ur na dan. Boste videli, kam bodo šele takrat švignile cene.
Koprski vrtičkar, ki so mu nutrije pojedle dva hektara radiča, bo najverjetneje odlikovan. Za pobudo smo izvedeli v kuloarjih pisarn, povezanih z glavno pisarno Roberta Goloba. Le malo Slovencev bi bilo pripravljenih na tako žrtvovanje, da bi ubogim živalcam nesebično prepustilo eno tono radiča. Ga ni junaka. Celo Zoran Janković bo moral spremeniti svoj pogled na prišleke. Četudi so kosmati, s štirimi tacami in repom. Slovenci smo znani borci proti rasizmu. Zato me zanima, ali si še kdo upa pisniti proti nutrijam ali visokim obrestim. Misliti si ne morete, kakšna muka je biti bankir v Sloveniji in čepeti na spečih 20 milijardah likvidnostnih sredstev v trezorjih. V takih primerih so rešitev še višje obresti. Ne vem, kako so banke preživele prejšnja leta z ničelnimi obrestmi. Trpele so Kristusove muke. Zdaj je čas, da se jim odkupimo za težke čase. Lepo je v naši domovini biti milijonar.
