Iranski kavelj za Evropo
Upanje, da se bomo po Trumpu vrnili v urejene čezatlantske odnose, utegne postati zabloda.
Odpri galerijo
Evropske države, tako kot tudi ZDA, Iranu lahko očitajo marsikaj, predvsem njegovo vlogo v širši regiji, ki je z vidika Zahoda vse drugo prej kot konstruktivna. A sporazumu se ne morajo kar odpovedati. FOTO: AFP
Kdor bo sklepal kupčije z Iranom, ne bo mogel trgovati z ZDA. To je brutalna logika ameriškega predsednika Donalda Trumpa, s katero želi čezatlantske partnerje in druge prisiliti, da se postavijo na njegovo stran v pritisku na Teheran. Na drugi strani je tri leta star jedrski sporazum za EU krona dolgoletnih diplomatskih prizadevanj in pomeni velik napredek pri reševanju enega najtežjih vprašanj v evropskem sosedstvu. Ki bi moral preživeti.
EU nima na voljo veliko sredstev za prepričljiv odgovor na Trumpov izstop iz jedrskega sporazuma, ponovno uvedbo sankcij in žuganje evropskim podjetjem, ki bodo nadaljevala poslovanje z Iranom. Poleti je oživila zakonodajo, ki je bila v 90. letih sprejeta kot odgovor na takšen, ekstrateritorialen učinek ameriških sankcij proti Iranu, Kubi, Libiji. Zagotavljal naj bi odškodnine prizadetim podjetjem, a veliko več od simboličnega učinka ne pričakuje nihče.
Pred novembrsko zaostritvijo, uveljavitvijo še drugega, strožjega dela ameriških sankcij, Unija ponuja inovativnejšo rešitev s posebno finančno institucijo, ki bi neodvisno od ZDA omogočala izvedbo transakcij med EU in Iranom. Cilj vsega je doseči, da bi Iran s trgovino še vedno imel dovolj gospodarskega in siceršnjega interesa za vztrajanje pri sporazumu, čeprav bodo koristi od njega manjše. Tudi razmislek o krepitvi energetskega sodelovanja EU in Irana je na mizi.
Evropske države, tako kot tudi ZDA, Iranu lahko očitajo marsikaj, predvsem njegovo vlogo v širši regiji, ki je z vidika Zahoda vse drugo prej kot konstruktivna. A sporazumu se ne morajo kar odpovedati. V celotni zgodbi je odločilno nesorazmerje. ZDA so za velika evropska podjetja nenadomestljivo tržišče in razumljivo je, da nočejo tvegati in izzivati Washingtona s kupčijami v Iranu, ki so v njihovih bilancah bolj obrobne. Tako ZDA izkoriščajo položaj gospodarske velesile za svoje strateške interese.
Velik evropski angažma in prizadevanje za reševanje sta povsem razumljiva. Od propada jedrskega sporazuma in posledično rastočega tveganja širjenja požara v regiji bi v Evropi občutili veliko več posledic kot v daljnih ZDA. Unija se mora zanašati na upanje, da bo teheranski režim realistično presodil, da si izstopa iz sporazuma ne more privoščiti, ne da bi državo pahnil v hudo krizo. Navsezadnje, iranski izstop bi povzročil, da bi se za ponovne sankcije morala odločite še EU.
Kar je z zadnjimi premiki še posebno povedno v strategiji EU, je, da se v času Trumpa in njegovega spodkopavanja multilateralnega reda, samozavestneje postavlja za svoje interese. Še več, s sopodpisnicama iranskega sporazuma, Kitajsko in Rusijo, s katerima nima skupnih vrednot, mora snovati skupen odziv na ravnanje tradicionalnega zaveznika. Najpomembnejše vprašanje, ki se postavlja, je, ali je Trump res le nekakšna zgodba enega predsedniška mandata.
EU nima na voljo veliko sredstev za prepričljiv odgovor na Trumpov izstop iz jedrskega sporazuma, ponovno uvedbo sankcij in žuganje evropskim podjetjem, ki bodo nadaljevala poslovanje z Iranom. Poleti je oživila zakonodajo, ki je bila v 90. letih sprejeta kot odgovor na takšen, ekstrateritorialen učinek ameriških sankcij proti Iranu, Kubi, Libiji. Zagotavljal naj bi odškodnine prizadetim podjetjem, a veliko več od simboličnega učinka ne pričakuje nihče.
Pred novembrsko zaostritvijo, uveljavitvijo še drugega, strožjega dela ameriških sankcij, Unija ponuja inovativnejšo rešitev s posebno finančno institucijo, ki bi neodvisno od ZDA omogočala izvedbo transakcij med EU in Iranom. Cilj vsega je doseči, da bi Iran s trgovino še vedno imel dovolj gospodarskega in siceršnjega interesa za vztrajanje pri sporazumu, čeprav bodo koristi od njega manjše. Tudi razmislek o krepitvi energetskega sodelovanja EU in Irana je na mizi.
Evropske države, tako kot tudi ZDA, Iranu lahko očitajo marsikaj, predvsem njegovo vlogo v širši regiji, ki je z vidika Zahoda vse drugo prej kot konstruktivna. A sporazumu se ne morajo kar odpovedati. V celotni zgodbi je odločilno nesorazmerje. ZDA so za velika evropska podjetja nenadomestljivo tržišče in razumljivo je, da nočejo tvegati in izzivati Washingtona s kupčijami v Iranu, ki so v njihovih bilancah bolj obrobne. Tako ZDA izkoriščajo položaj gospodarske velesile za svoje strateške interese.
Velik evropski angažma in prizadevanje za reševanje sta povsem razumljiva. Od propada jedrskega sporazuma in posledično rastočega tveganja širjenja požara v regiji bi v Evropi občutili veliko več posledic kot v daljnih ZDA. Unija se mora zanašati na upanje, da bo teheranski režim realistično presodil, da si izstopa iz sporazuma ne more privoščiti, ne da bi državo pahnil v hudo krizo. Navsezadnje, iranski izstop bi povzročil, da bi se za ponovne sankcije morala odločite še EU.
Kar je z zadnjimi premiki še posebno povedno v strategiji EU, je, da se v času Trumpa in njegovega spodkopavanja multilateralnega reda, samozavestneje postavlja za svoje interese. Še več, s sopodpisnicama iranskega sporazuma, Kitajsko in Rusijo, s katerima nima skupnih vrednot, mora snovati skupen odziv na ravnanje tradicionalnega zaveznika. Najpomembnejše vprašanje, ki se postavlja, je, ali je Trump res le nekakšna zgodba enega predsedniška mandata.
