Kaj ostane televizijam?
V profesionalni selekciji lahko vidimo tudi vlogo tradicionalnih medijev v prihodnosti.
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen/Delo
Deklina zgodba, ki jo bo od sobote predvajala TV Slovenija, kaže predvsem na nekatere ključne spremembe, ki se dogajajo v Hollywoodu. Že najmanj deset let režijske, scenaristične, igralske elite ne najdemo več v filmu, ampak v svetu TV-nadaljevank. Velik del denarja in pozornosti gledalstva se je torej od filma – prav gotovo umetnosti, ki je zaznamovala 20. stoletje – obrnil k televizijskim serijam.
Množična produkcija in spremljanje nadaljevank sta šla v tem času z roko v roki s tehnološkimi spremembami. Te je prvi institucionaliziral Netflix, ki svojim naročnikom ponuja spletno knjižnico avdio-vizualnih vsebin. Spremljanje serij prek tovrstnih platform kaže torej na spremenjene gledalske navade predvsem mlajših generacij, ki so navajene do priljubljenih serij in drugih priljubljenih kulturnih produktov dostopati neposredno prek svojih digitalnih naprav; kjerkoli in kadarkoli ter jih gledati »na mah«.
Takšen način potrošnje, ko naročnik po lastni želji oblikuje »svoj« televizijski program, predstavlja tudi nov poslovni model v Hollywoodu. Ena največjih novic iz te zabavne industrije je, da bo Disney, morda najmogočnejša in najbolj dobičkonosna institucija, ustanovila svoje platforme, podobne Netflixovi in Amazonovi, ter s tem močno premešala karte največjih zaslužkarjev.
Kaj torej v tem spremenjenem svetu izvirnih priljubljenih kulturnih vsebin ostaja televizijam in še zlasti nacionalki? Morda niti ne tako malo. V prvi vrsti si le del populacije lahko privošči naročnino za vse ponudnike tovrstnih vsebin. Če bi hoteli na legalen način dostopati do Netflixa, HBO in Amazona, bi morali odšteti približno dodatnih 30 evrov na mesec, kar za povprečno slovensko gospodinjstvo ni malo.
A vloga nacionalne televizije je še vedno pomembna ne glede na gmotno stanje njenih gledalcev. O tem najbrž priča tudi to, da je že napoved Dekline zgodbe vzbudila tako veliko medijskega zanimanja. Nacionalna televizija tudi z oblikovanjem programa tujih serij opravlja vlogo javnega zavoda. To pomeni, da svoj izbor utemeljuje na profesionalnih standardih in strokovni presoji svojih selektorjev. Poleg tega poskrbi še za kakovostne prevode (česar ne moremo trditi za vse tuje naročniške kanale in platforme) in serijo umesti v določen kontekst ter ji priskrbi refleksijo.
Prav v profesionalni selekciji in širši umestitvi priljubljenih del morda lahko vidimo tudi vlogo tradicionalnih medijev v prihodnosti. Že zdaj splet (še posebno digitalne knjižnice) ponuja nepregledno poplavo vsebin, pri čemer breme kuriranja, izbora, njihovega razumevanja pade na ramena posameznika. To, kar se je najprej zdelo kot ultimativna potrošniška svoboda, je lahko tudi vir tesnobe, nelagodja in potrata časa. V tem pogledu posredniške institucije, ki na podlagi profesionalnih meril in javnega interesa izbirajo namesto nas, ostajajo zelo dragocene tudi v prihodnje.
Množična produkcija in spremljanje nadaljevank sta šla v tem času z roko v roki s tehnološkimi spremembami. Te je prvi institucionaliziral Netflix, ki svojim naročnikom ponuja spletno knjižnico avdio-vizualnih vsebin. Spremljanje serij prek tovrstnih platform kaže torej na spremenjene gledalske navade predvsem mlajših generacij, ki so navajene do priljubljenih serij in drugih priljubljenih kulturnih produktov dostopati neposredno prek svojih digitalnih naprav; kjerkoli in kadarkoli ter jih gledati »na mah«.
Takšen način potrošnje, ko naročnik po lastni želji oblikuje »svoj« televizijski program, predstavlja tudi nov poslovni model v Hollywoodu. Ena največjih novic iz te zabavne industrije je, da bo Disney, morda najmogočnejša in najbolj dobičkonosna institucija, ustanovila svoje platforme, podobne Netflixovi in Amazonovi, ter s tem močno premešala karte največjih zaslužkarjev.
Kaj torej v tem spremenjenem svetu izvirnih priljubljenih kulturnih vsebin ostaja televizijam in še zlasti nacionalki? Morda niti ne tako malo. V prvi vrsti si le del populacije lahko privošči naročnino za vse ponudnike tovrstnih vsebin. Če bi hoteli na legalen način dostopati do Netflixa, HBO in Amazona, bi morali odšteti približno dodatnih 30 evrov na mesec, kar za povprečno slovensko gospodinjstvo ni malo.
A vloga nacionalne televizije je še vedno pomembna ne glede na gmotno stanje njenih gledalcev. O tem najbrž priča tudi to, da je že napoved Dekline zgodbe vzbudila tako veliko medijskega zanimanja. Nacionalna televizija tudi z oblikovanjem programa tujih serij opravlja vlogo javnega zavoda. To pomeni, da svoj izbor utemeljuje na profesionalnih standardih in strokovni presoji svojih selektorjev. Poleg tega poskrbi še za kakovostne prevode (česar ne moremo trditi za vse tuje naročniške kanale in platforme) in serijo umesti v določen kontekst ter ji priskrbi refleksijo.
Prav v profesionalni selekciji in širši umestitvi priljubljenih del morda lahko vidimo tudi vlogo tradicionalnih medijev v prihodnosti. Že zdaj splet (še posebno digitalne knjižnice) ponuja nepregledno poplavo vsebin, pri čemer breme kuriranja, izbora, njihovega razumevanja pade na ramena posameznika. To, kar se je najprej zdelo kot ultimativna potrošniška svoboda, je lahko tudi vir tesnobe, nelagodja in potrata časa. V tem pogledu posredniške institucije, ki na podlagi profesionalnih meril in javnega interesa izbirajo namesto nas, ostajajo zelo dragocene tudi v prihodnje.
