Kdo bo županski zmagovalec leta 2022
Leta debelih krav so za nami, so župani pripravljeni na leta suhih krav?
Odpri galerijo
S čim se župan zapiše v zgodovino mesta? Županovanje je kot maraton, tek na dolge proge. To zagotovo zelo dobro ve letošnji zmagovalec ljubljanskega maratona Sisay Lemma Kasaye. FOTO: Roman Šipić
Nikakor nočem kvariti današnjega slavja županskih zmagovalcev. Želim si le, da čim prej čim bolj trezno pogledajo, kaj jih čaka v mandatu, ki so jim ga občani zaupali danes. Enako velja za dvojice, ki gredo v drugi krog županskih volitev.
Minula štiri leta so bila občinskim blagajnam zelo naklonjena. Od evropskega denarja do izjemne gospodarske rasti in dostopnosti do bančnih virov. Če so se v prejšnjem mandatu spopadali z brezposelnostjo, se je v tem mandatu kot največji problem kazalo pomanjkanje delovne sile. Na nedavnem dogodku Delove podjetniške zvezde je vodja Umarja Boštjan Vasle trezno napovedal, da so najlepša leta za nami. Ni razloga za paniko ali strašenje, je pa priložnost za razmislek, kako naprej.
Župani so v preteklih letih v večini občin uredili osnovno infrastrukturo, od cest in pločnikov do vodovodova in kanalizacije.
Zdaj je priložnost za razmislek, kaj lahko naredijo za kakovost življenja svojih občanov še na drugih ravneh. Denimo za kakovost življenja družin.
Vrtec ni zgolj prostor, kjer bi odložili otroka, starši želijo fleksibilen urnik v vrtcu, tako kot ga imajo sami v službi, želijo si dober odnos in ploden dialog z vzgojitelji. Če imajo priletne starše, dom za ostarele ni zgolj oddaljena ustanova, kjer je treba dolgo čakati na prosto mesto. Družbena odgovornost socialne države je, da zmore poskrbeti za starejše prebivalstvo, vendar ne tako, da ga zgolj preseli v domove za starejše občane, temveč da domove razširi v centre, kjer se bodo starejši družili, rekreirali in imeli priložnost za intelektualne izzive. V takih centrih bi bili čez dan, še vedno pa bi živeli na svojem domu in s svojci.
Župan ima možnost, da vrtce in domove za ostarele povzdigne na višjo raven storitev. Vsekakor pa bo nadvse uspešen tudi tisti, ki bo znal ustvariti razmere, da bo njegova občina pritegnila raziskovalno ustanovo ali evropsko institucijo.
Župani imajo pri vsem tem bistveno večjo moč, kot si upajo javno priznati; kazanje s prstom na državo je znak pomanjkanja vizije in poguma. In konec koncev, čeprav ne nazadnje: skoraj polovica naše dohodnine se steče v blagajne občin, kjer prebivamo.
Minula štiri leta so bila občinskim blagajnam zelo naklonjena. Od evropskega denarja do izjemne gospodarske rasti in dostopnosti do bančnih virov. Če so se v prejšnjem mandatu spopadali z brezposelnostjo, se je v tem mandatu kot največji problem kazalo pomanjkanje delovne sile. Na nedavnem dogodku Delove podjetniške zvezde je vodja Umarja Boštjan Vasle trezno napovedal, da so najlepša leta za nami. Ni razloga za paniko ali strašenje, je pa priložnost za razmislek, kako naprej.
Župani so v preteklih letih v večini občin uredili osnovno infrastrukturo, od cest in pločnikov do vodovodova in kanalizacije.
Zdaj je priložnost za razmislek, kaj lahko naredijo za kakovost življenja svojih občanov še na drugih ravneh. Denimo za kakovost življenja družin.
Vrtec ni zgolj prostor, kjer bi odložili otroka, starši želijo fleksibilen urnik v vrtcu, tako kot ga imajo sami v službi, želijo si dober odnos in ploden dialog z vzgojitelji. Če imajo priletne starše, dom za ostarele ni zgolj oddaljena ustanova, kjer je treba dolgo čakati na prosto mesto. Družbena odgovornost socialne države je, da zmore poskrbeti za starejše prebivalstvo, vendar ne tako, da ga zgolj preseli v domove za starejše občane, temveč da domove razširi v centre, kjer se bodo starejši družili, rekreirali in imeli priložnost za intelektualne izzive. V takih centrih bi bili čez dan, še vedno pa bi živeli na svojem domu in s svojci.
Župan ima možnost, da vrtce in domove za ostarele povzdigne na višjo raven storitev. Vsekakor pa bo nadvse uspešen tudi tisti, ki bo znal ustvariti razmere, da bo njegova občina pritegnila raziskovalno ustanovo ali evropsko institucijo.
Župani imajo pri vsem tem bistveno večjo moč, kot si upajo javno priznati; kazanje s prstom na državo je znak pomanjkanja vizije in poguma. In konec koncev, čeprav ne nazadnje: skoraj polovica naše dohodnine se steče v blagajne občin, kjer prebivamo.
