Orbán in Evropa

EU kot celota si bo morala priznati, da poskus ignoriranja smeri razvoja Madžarske ni nikakršna strategija.
Fotografija: Viktor Orban
Odpri galerijo
Viktor Orban

Veliko presenečenje bi bilo, če bo v prihodnjih letih po še eni zmagi Viktorja Orbána iz Budimpešte prišlo kaj drugega kot nadaljevanje napadov na bruseljsko birokracijo, hujskanje proti migrantom, nadaljnje spodkopavanje temeljev liberalne demokracije. Njegovi sledilci doma in po Evropi bodo še bolj samozavestni. Spopad z osrednjim evropskim tokom je del Orbánove ideologije in EU kot celota si bo morala priznati, da poskus ignoriranja smeri razvoja Madžarske ni nikakršna strategija.

To, kar se dogaja na Madžarskem in celotni višegrajski skupini, je sicer res bolj regionalni pojav. V4 že tako deluje kot trden blok kvečjemu navzven, navznoter so v njem številne razpoke. Tudi svoje gospodarske in druge strateške cilje lahko četverica doseže le znotraj evropskega (finančnega) okvira. Iz bitk proti evropskemu jedru, denimo pri glasovanju o migrantskih kvotah leta 2015, so višegrajke izšle kot poraženke. Pri takšnih temah zaveznic nimajo. 

Manjše države morajo pri doseganju ciljev na ravni EU vedno sklepati koalicije z drugimi, z velikimi. Kljub temu lahko pride do večjih zapletov, saj imajo članice na številnih področjih v EU še vedno pravico veta. Tako lahko Budimpešta onemogoči sprejetje ukrepov proti Poljski, če bi v prihodnosti članice morale soglasno sprejeti odločitev o obstoju hudih in vztrajnih kršitev temeljnih vrednot EU, ki je na od stopnic na poti do sankcij. 

Delu konservativnih struktur na stari celini ustreza Orbánova trda drža na področju migracij, ki je marsikomu bliže kot politika odprtih vrat iz kriznega obdobja 2015/2016. Zaželen gost je pri bavarskih konservativcih (CSU). Kot član desnosredinske EPP, ki je daleč najmočnejša evropska politična skupina, dobi še kakšen odpustek, do katerega poljska vlada ne bi bila upravičen. Podobno ščitijo voditelje iz svojih druge politične skupine. Primer so evropski socialisti in romunska vlada. 

Najpomembneje vprašanje je, ali Unija lahko na dolgi rok vzdrži takšen premik od temeljnih vrednot, ki so v desetletjih po vojni povezale evropske države v skupnost. Njen temelj je pravna država, liberalna demokracija, institucionalni okvir EU. Orbán ima predstavo o Uniji, ki je v nasprotju z njenim DNK. Namesto odprtosti ponuja zaprtost, vladavino prava bi nadomestil s politično samovoljo, bolj kot skupne institucije ga navdušuje suverenost močne nacionalne države.

Ker Unija povezuje demokratične in pravne države, bi moral Orbánu jasno sporočiti, da Evropa ni à la carte in da milijarde iz bruseljske blagajne, s katerimi se krepi madžarski razvoj, niso samoumevne. Tolažba je, da ljudje na Madžarskem, kot tudi na Poljskem, ostajajo proevropsko usmerjeni. Kot pravilno opozarja luksemburški zunanji minister Jean Asselborn, prava madžarska težava ni nekaj sto beguncev, marveč več sto tisoč mladih, ki so se izselili iz države.