Pa jo imamo. Prvo med petimi
Pa jo imamo. Prvo predsednico samostojne države. Manj na tesno je šlo, kot so kazale napovedi, a to je že preteklost. Živimo od danes in živimo za jutri. Kakšna bo torej Nataša Pirc Musar? Podobna prvemu v zgodovino Slovenije zapisanemu predsedniku Milanu Kučanu, nemara Janezu Drnovšku, bo bliže razvadam Danila Türka ali očitanim tu in tam klovnovskim maniram še dober mesec dni aktualnega Boruta Pahorja? Ali pa bo preprosto Nataša Pirc Musar, ki ji znanci in prijatelji pripisujejo značaj samosvojosti, upornosti in treznega realista. Kot pač osebam, rojenim v znamenju bika, tudi pritiče.
Spomin je nekaj najbolj genialnega, kar je narava dala človeku. O Milanu Kučanu vemo vse in še več, mnogim se še danes z razlogom kolca po tistem ključnem desetletju njegovega vodenje države na dve leti podlage v liku predsednika predsedstva Republike Slovenije. Janez Drnovšek je bil sprva bitje, ki se je javno oglasilo le tu in tam. Ob kakšni okrogli obletnici, novem brodiju, hkratnem obisku Busha in Putina, volitvah. Vmes pa molk in anonimnost. Prelomilo se je šele z njegovo boleznijo, ko je začel opozarjati na Darfur in milijone brezdomcev, kasneje se je lotil še domačega dvorišča s podporo izbrisanim in Romom. Njegovo predsednikovanje je bilo nekak sprehod minimuma do maksimuma.
Za razliko od Danila Türka, ki je bil posebna zgodba. Njegova usodna smola, nesreča je bila, da se je postavljal nad vse, da se je zdel prevelik, država, katere zaščitni znak naj bi bil, pa premajhna. Spomnimo se evrov, ki jih je pokuril za državniške izlete z najetim prestižnim letalom v vsega nekaj sto kilometrov oddaljene kraje, na newyorški hotel in znameniti zajtrk za štiri osebe. In potem so prišle volitve, na katerih je narod tudi zato glasoval bolj proti nekomu kot za nekoga.
Že znano. In zgodil se nam je Borut Pahor. Človek, ki živi za to, da bi bil všečen, opazen. V obleki, v nastopu, govorjenju. Je človek embalaže, teze, da je oblika pomembnejša od vsebine. Tu in tam se je zazdelo, kot da nikoli ne bi vedel, kaj sploh je življenje. A če greš v politiko pri šestnajstih, je polnokrvnost realna težava.
Je torej sploh mogoče verjeti, da politika služi tudi ljudem? Od Kučana naprej sem si želel predsednika, ki bi me prepričal o tem. Morda pa bo to storila prva predsednica. Ki po doslej videnem in znanem stavi na kulturo dialoga in nedotakljivost človekovih pravic. Prav tega pa Slovenija doslej ni imela v izobilju.
